Večino nadzornih funkcij je že počiščenih in jasno je, da je sedaj na vrsti RTV Slovenija. Da je večen predmet poželenja vemo že od takrat, ko ji je pravila natančno, z vejicami vred, zapisal človek desnice* na način, ki še danes omogoča uporabo t(r)umpastega recepta, da je za njeno ozdravitev in prelevitev potrebno pogoltniti pravo količino dezinfekcijskih sredstev, ki učinkovito sperejo vse njene notranje organe.
Recept danes pišejo tisti, ki vsak dan aktivno diagnosticirajo njen status in jo predstavljajo kot kužno – od tega, da je potratna, bevskajoča, prevelika, da zaposluje prostitutke in da ne sledi njihovemu interesu. Dezinficirati jo ne bo težko, ker zakon ni poskrbel le za vse vejice, temveč predvsem za politično premoč v obeh ključnih organih, ki omogočata njen prevzem in tudi možnost, da jo lahko vodi nekdo, ki se spozna na prodajo avtomobilov, o hiši pa nima pojma.
Ampak te dni, ko je RTVS opravila še vidnejšo vlogo kot sicer – vlogo v službi javnega interesa, ko je vstopala v izolacijo z maksimalno povednostjo in odgovornostjo vseh svojih programskih vsebin, je prej omenjeno čiščenje postavilo sedanjo brezkompromisno politično posadko v zagato.

Kajti potem, ko je RTVS doživela kolesarski poklon, večjo gledanost in izraze javnega zaupanja, jim je vseeno nekoliko težje prevzemati vajeti nad njo.
Ampak ne si delati utvar, da bo v bodoče zadrega prevelika in da bo cunami umanjkal. Sporočila iz kleti in zunaj nje postajajo vse bolj zgovorna in rokovanja s takimi situacijami jim niso tuja. Konec koncev, predčasno so že razrešili nekaj nadzornikov in postavili tudi nove svetnike/svetnice.
Hm, so pa vseeno v zamudi, kar jih zagotovo močno grize – kar se da prebrati iz zadnjega glasu, ki vre iz njih. Namreč, v vmesnem času, je RTVS naredila marsikaj, kar bi težko, če bi jo že prej premontirali – tudi tako, da bi ji odrekli RTVS prispevek. Poziv k neplačevanju prispevka je pač njihova najboljša in najpreprostejša mantra za širjenje nezaupanja do hiše.
Se spomnite referenduma o grimsovem zakonu z geslom: »Za boljši in cenejši RTV program!«?
Poziv k bojkotu plačila delovanja javnega zavoda, ki tako mehko pade v vsako uho, je namreč všečna strateška pot k prevzemu zavoda. Na vrhu te povorke je sam predsednik vlade, ki redno agitira k bojkotu plačila osrednjega kulturnega, izobraževalnega in informativnega medija.
Ampak, pomislimo: če bi bil prispevek premeščen na vlado, bi bila RTV Slovenija popolnoma prepuščena njeni dobri volji in okusu (zato tega modela tako rekoč ni). To je najbolj neposredni način njenega obvladovanja. Če sem bolj konkretna: bi TVS po oddajah Tarča in drugih informativnih programih, ki so opravili več raziskovalnega dela kot ga bosta preiskovalni komisiji v DZ (ena ustanovljena zato, da bi blokirala delo drugo), skratka, bi sedanja vlada še financirala javno službo? Jasno, da ne. Financirala bi pač tisto, ki bi podaljševala programe v tako imenovani službi ene resnice/desnice.

Ne sprašujte se sedaj zakaj je temu tako že desetletja, ker je odgovor preveč enostaven in nujno zadene na vsaj malo samorefleksije. Kajti, ko je bila na mizi drugačna možnost, torej v nadzornem in programskem svetu apolitična zastopanost, strokovna preglednost delovanja, tematskost programov, neizenačitev novinarjev z javnimi uslužbenci in bolj strokoven način organiziranja, je ob botrovanju kimavih in kilavih det z lahkoto padla.
V tem smislu smo ostali na tistem: zakon o RTVS ni slab za tistega, ki je na oblasti.
Zato je bil le en zares resen poskus, da se ga spremeni.

Priti in ostati na oblasti je brez medijske podpore izjemno težko. Boj za nadzor nad mediji je boj za nadzor nad pozornostjo, ki jo ne nadomestijo niti novi kanali komuniciranja.
Ampak dajmo že enkrat videti v javni službi tudi to, kar je tudi izven ciljanega programa. Dajmo videti v njej tudi največjo kinodvorano, koncertno in gledališko dvorano, najbolj obsežen digitalni arhiv v državi, izobraževalno inštitucijo, podpornico slovenskega filma, producentko večinskega deleža dokumentarcev, klepetalnico, prepoznajmo programske vsebine za manjšine, verske skupnosti, invalide in še marsikaj, za kar ne bo nikoli nihče v tako širokem smislu skrbel kot lahko to počne avtonomna javna služba.
Ne trdim, da je optimalna. še zdaleč ne. Trdim pa, da je potrebna.
*Branko Grims, 2005: «Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto kar se sedaj nekje celo naklepa, da ga je napisal Klemen Jaklič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani, s tiskovnimi napakami vred«.