Fotografija lahko prikaže arhitekturo boljšo kot je v resnici. Gale ni delal arhitekture boljše, znal je le v njej odkriti tisto, kar je najboljše.
Sicer človek, ki je ljubil sonce, se ga je kot fotograf bal, saj je sonce s svojo svetlobo razkrilo sence, ki sicer zastirajo zgodbe. V svojih fotkah je vedno iskal popolnost. Vsled tega so izgubljali živce njegovi sodelavci, njegovi naročniki in drugi. A moram priznati, da sem to njegovo karakterno potezo občudoval. Pač ni pristajal na kompromise. Roki in podobno ga niso zmedli.Torej je kompromis lahko rok, slika pa ne sme biti.
Arhitekturna fotografija je pravzaprav v koliziji s siceršnjim dojemanjem arhitekture. Arhitektura je doživetje prostorske dinamike stavbne forme, forme, ki jo doživimo, ko se gibljemo okrog in skozi njo. Kompleksnost oziroma globino arhitekture dojamemo torej z dinamičnim procesom – gibanjem. Fotografija je obratno zamrznjena sekvenca tega gibanja. Je laboratorijski rez v tkivo stavbne forme.
Umankano dinamiko pa dober fotograf nadomesti z njemu lastno avtorsko poetiko, kjer fenomen gibanja nadomesti pripoved fotografije – slojevitost njenega sporočila.Oko fotografa Damjana Galeta – objektiv njegovega aparata – je naravnan v globino, ki raziskuje pod povrhnico arhitekturnega telesa.
Damjanovo potapljanje v svet Plečnikove arhitekture, odkrivanje mitskega sveta velikega arhitekta in preigravanje partitur mojstrovega klasičnega repertoarja form uvršča Galeta med ljudi, ki jim gre zahvala za ponovno »odkritje« oziroma oživljeno zanimanje za delo nestorja slovenske arhitekture.
S teleobjektivom zbita masa Plečnikovih stebrov deluje eksplozivno. Komprimirana forma se izraža z zadržano energijo nekakšnega arhitekturnega poveza.
Formalno izobrazbo arhitekta ter kasnejšo zavezanost fotografiji Gale vgradi v organizem skupine Kras, katere vloga in pomen sta bila v precejšnji meri odvisna od Damjanovega fotografskega prispevka. Brez njegovih posnetkov Vremskega Britofa (projekta, ki je proslavil skupino Kras) skoraj ni. Saj se projekt tako skromnih razsežnosti in asketske pojavnosti ne da razložiti in predstaviti ne da bi arhitekturo samo vgradili v nek širši pomen izpričan z Damjanovo fotografsko kamero.
Prvi plan travnika ter iz njega rastoči kraški zid z decentno, komaj zaznavno intervenco arhitekta je natančno zadeto sporočilo, sicer diskretne a zato ne manj domišljene arhitekture skupine Kras.
Verjetno največje priznanje Galetovemu mojstrstvu pomeni vabilo Luciana Semeranija k projektu »Trouver Trieste«, odmevni predstavitvi Trsta v Parizu.V okviru omenjene predstavitve nameni Semerani posebno edicijo videnju tržaške duše skozi oko priznanih fotografov kot so Luigi Ghiri, Gabriele Basilico idr.
Damjan Gale vidi Kras kot ruralno zaledje Trsta, v katerem se zrcali mestni vpliv na podeželje. Gale tako odkriva v sicer avtohtoni kraški arhitekturi elemente mesta – Trsta.
Tako nepretenciozni arhitekturi vaške cerkve odkrije nekoliko nerodno vstavljeno paladiansko okno, v simetralo kraškega portala sili cerkvena »ladja«, v bogastvo ornamenta se razprede pajčevina kovane mreže nad vodnjakom, v nečimern parazol se razpne preslica cerkvenega ostrešja, medtem ko se v strogost členjenosti kraškega ostenja zariše baročno nabrekla forma vaškega vodnjaka.
Odkrivati, znati videti nevidno je Galetova odlika. Sicer mrtvim oblikam doda komponento poesisa – komponento večno živega. Dvodimenzionalnost slike premaga, ko odčita zgodbo, ki jo zrcali podoba.
