Po eni strani mi je bilo všeč, da je bilo tako neformalno. Namreč včeraj zvečer se je simpatične premierne projekcije bosanskega filma Težko je biti fin v Kinodvoru udeležil tudi minister za kulturo Emir Hadžihafizbegović, ki v filmu igra mefistovsko vlogo sarajevskega prekupčevalca. Ob ministru – igralcu, so bili prisotni tudi režeiser filma Srđan Vuletić, Saša Petrović, Daria Lorenci in avtor glasbe Saša Lošić. Poleg župana in podžupana ni prišel v Kinodvor nihče, ki bi ministru vsaj protokolarno, če ne drugače, stisnil roko.
Pa si rečem: res so volitve mimo, toda vlada je še legitimna in tudi močno deluje: kadrira, zaposluje, sakralnim objektom izdaja certifikate za spomenike državnega pomena, zanika očitke računskega sodišča ipd…zakaj torej ne bi počastila ministra tuje in hkrati bližnje države s svojim pogledom?
Minister za kulturo, profesor in igralec, ki je svojo prvo vlogo zastavil v – s cannesko palmo nagrajenim filmom Moj oče na službenem potovanju (sicer je igral tudi v Karauli, Grbavici in v zadnjem filmu Gorana Markovića, ki je bil prav včeraj premierno prikazan v Beogradu) – je očitno seznanjen s slovensko filmsko situacijo, sicer ne bi bil tako žalostnih besed na to temo.
A vendarle, četudi mi je to “neformalno” vzdušje, kjer minister povsem neministrsko plava med občinstvom na nek način všeč, me je hkrati tesnobno vznemirjalo: film Teško je biti fin je namreč nastal tudi v sodelovanju s slovenskim Filmskim skladom, ki je ravnotako bojkotiral projekcijo. Režiser filma Srđan Vuletić ima s Slovenijo vezi, ki bi jih lahko kdo iz uradnih soban imel vsaj malo bolj pred očmi. Pred leti je namreč z nami posnel krasen kratki film Hop, Skip & Jump (z Barbaro Gračner, Mustafo Nadarevićem in Davorinom Janjićem) in dobil v Berlinu tudi nagrado. Spomnim se, da sem bila takrat, ko so mu sporočili novico o nagradi skupaj z njim in z – na žalost preminulem – izjemnim slovenskem producentom Jurijem Košakom v neki berlinski gostilni. Pozno v noč je zazvonil telefon in fantoma se je zadovoljno razlezel obraz. Naročili smo še eno pivo in začeli “maštati” o novih projektih. Košaku se žal, kasneje niso izšli, Srdjanu pa zagotovo. Težko je biti fin je ljubezniv film o dobroti, ki ga svet izpraznjenih vrednot nedvomno potrebuje.