Tema slovenskega projekta na letošnjem arhitekturnem bienalu v Benetkah, ki ga odpirajo te dni, se navezuje na zadružne domove, ki smo jih gradili na podeželju po koncu druge vojne. Takrat jih je nastalo oziroma so jih načrtovali več kot 520. S prostovoljnim in udarniškim delom, samo-prispevanjem, s posojili in iz rezervnih skladov, so jih samo leta 1948 skoraj dokončali več kot 180, popolnoma končanih pa je jih bilo kar 38.

Tema, ki sem jo za doku film raziskovala pred mnogimi leti in nedavno obnovila – tudi v kontekstu delavskih in kulturnih domov – je za bienale, ki si je postavil za izhodišče vprašanje HOW WILL WE LIVE TOGETHETR? genialna.

Zadružni domovi so bili večnamenski prostori za gospodarske, kmetijske, družbene in kulturne interese – za zadružne prodajalne, posojilnice, trgovine s kmetijskim materialom, knjižnice, dvorane za kulturne prireditve, za druženje, izobraževanje, sestankovanje – tu so bile mlekarne, skladišča, lesni odseki in podobno.Največji graditeljski zagon je bil v letu 1948 po ločitvi s Stalinom in v času kolektivizacije in ljudskega zadružništva.

Zadružni domovi so postali središče dogajanja na vasi, nekje so celo predpostavljali, da bodo za ljudi mikavnejši od cerkva. Med bolj zanimivimi so domovi v Iški vasi, Prvačini, Sežani, Komnu, v Cvenu in v Predmeji. Prvi zadružni dom je bil odprt na Cvenu pri Ljutomeru 18. aprila 1948 (obnovljen je bil 2012). Zgradili so ga v 55 dneh. Za nagrado so dobili 200 knjig, radio, sejalni stroj in motorno škropilnico. Posamezniki so prejeli osem zlatih, 18 srebrnih in 28 bronastih značk. Na dom so zapisali »Mi gradimo zadružne domove, zadružni domovi gradijo nas«.

Istega dne je bil odprt tudi dom v Predmeji, kjer so dobesedno tekmovali s konkurenco in dom dokončali v mesecu in pol!Tisti, ki se še spominjajo takratnih časov komentirajo, da je bilo takrat navdušenje veliko in, da so ljudje res živeli za to, da si z lastnimi močmi zgradijo boljšo prihodnost. Vzemimo to seveda z rezervo. Takratna ljudska oblast je pač videla prav v zadružništvu najprimernejšo gospodarsko organizacijsko obliko za socialistično preobrazbo vasi.

Na območju današnjih občin Bovec, Kobarid, Tolmin je bilo predvidenih 55 domov. V Kanalu, Brdih, Novi Gorici, Mirnu, Kostanjevici, Ajdovščini in Vipavi je bilo zgrajenih skoraj 40 domov. Danes težko dojemamo, da je po končani vojni, ko marsikdo ni imel rešenega lastnega stanovanjskega problema in je ljudi pestilo vsesplošno pomanjkanje, večina z zanosom dan za dnem delala na gradbišču za skupno dobro.

Zadružni dom v Lancovem pod Jelovico so zgradili so ga v 42 dneh. Otvoritev je bila 16. maja 1948. tam je izstopal 77 letni zidar, ki se je sam prostovoljno vključil v delo. Na vprašanje, kako da kljub svoji starosti pomaga graditi, je preprosto odgovoril: »Vidim, da vsi delajo in sem nekaj slišal, da se mudi, pa sem še jaz prišel.« Enako pohvalo sta zaslužili tudi Zobec Angela in Ješe Neža, ki sta bili obe že čez 60 let stari, a sta tedensko dvakrat hodita iz Radovljice na gradilišče v Lancovo.

Poročilo o gradnji zadružnega doma na Srednji Dobravi pri Kropi navaja: Posebno požrtvovalno se je izkazal tovariš Luznar Jože, ki je v soboto, 24. julija vozil pesek z avtomobilom nepretrgoma do druge ure ponoči, Podobnih primerov je naštetih še kar nejkaj. (Vir: Jeseniški kovinar, 28. 8. 1948)v Trebnjem so dom odprli 25. julija 1948. Na gradbišču se jim je še posebej mudilo, ker so hoteli svoj dom odpreti v čast V. kongresa KPJ. Les in pesek so dali kmetje sami, sami so tudi žgali apno. Značko je dobila tudi Marija Žigon, «članica AFZ, ki je kljub svoji starosti opravljala tudi težka dela na gradbišču«Sodeč po različnih poročilih pa ni bilo povsod spodbudno.

V Prestranku je bil dom odprt 25. julija 1948, pri zidavi je sodelovalo »le 280 ljudi, kar kaže, da mnogi prebivalci gradnji zadružnega doma niso bili dovolj naklonjeni«, so poročali. Seveda sem omenila le nekaj primerov. Zanimivo je spremljati kasnejše gradnje, ko so se zadružni domi, namenjeni agro-kulturni dejavnosti osamosvojili v kulturne. Ali pa delavske. Vsekakor nekaj drži: na podeželju tako nekoč kot tudi danes ni izostala infrastruktura, ki je nudila povezovanje in druženje. Le nameni in konteksti so se spreminjali.