Filmska kamera 9. in 10. maja Med vojno so se kulturniki zavezali molku. Iz vidika dragocenosti hrambe spomina in vseobčega dokumentiranja je danes ta načelnost težko razumljiva, saj tako rekoč nimamo filmskih zapisov oziroma so (Partizanski dokumenti) le razpršeni drobci, kjer so včasih tehnične pomanjkljivosti celo nekakšni specialni efekti – Jakac je npr. v Črnomlju snemal miting le z enim reflektorjem in tako govorcu nadel posebno avro. Tistega 9. maja 1945 so vsi, ki so zamrznili filmski trak, čakali dobesedno v zasedi z napreženimi kamerami.

Tako je 9. in 10. maja nastal dokument Ljubljana pozdravlja osvoboditelje (režija Mario Foerster, France Kosmač v produkciji Državnega filmskega podjetja -Podružnica za Slovenijo).

Gre za prvi strukturiran filmski dokument ob/po osvoboditvi, sestavljen iz posnetkov različnih snemalcev. Pred vojno smo sicer imeli dokumentarce, ki so nastali po naročilu slovenskih domobrancev in nemških okupatorjev (npr. Veliko narodno protikomunistično zborovanje v Ljubljani 1944). Ampak, če so domobranci Kongresni trg uporabili tako, da so govorci nastopali pred Uršulinsko cerkvijo, so osvoboditelji izbrali kot ključno mesto izjavljanja pročelje Univerze – prostor, ki je sinonim za svobodo, znanje, pravico, vedenje in demokracijo. Tako 10. maja iz balkona Oton Župančič govori o »ponosni radosti, ki zaliva srce«, Josip Vidmar o tem, da se je »velikanski svet nasilja podrl«, Edvard Kocbek pa: »eno veliko željo imamo vsi (…), da bi tako enotno kakor smo si pridobili to zemljo in pravico, da smo njeni gospodarji, enotni ostanemo tudi v bodoče.« Govorijo tudi drugi člani narodne vlade: Boris Kidrič, Aleš Bebler, Ferdo Kozak, Janez Hribar, Fran Leskošek.

Film se zaključi z internacionalo in nočnim posnetkom gradu – v bistvu se s posnetkom gradu tudi začenja. Prihod osvoboditeljev v Ljubljano 9. maja je snemalo več snemalcev: Metod Badjura, Mario Foerster, Janko Balantič in Rudi Omota. Metod Badjura je npr. snemal okrog pošte. Partizani prihajajo v Ljubljano s konji, peš, evforija je neizmerna, povsod objemi, narodne noše, zastave, prepevanje, sreča, tovornjaki z ljudmi in cvetje v zraku.Vemo, da so nekateri prizori iz tega filma rekonstruirani. Npr. prihod partizanov po Dolenjski cesti in prizor deklet v nošah, ki pozdravljajo prihajajoče.

Naknadno je snemanje organiziral France Kosmač a po avtentičnih dogodkih in akterjih.Kakorkoli, na današnji dan pred 76. leti se je na nek način – ne ravno rodil, a zagotovo sprostil slovenski filmski dokument.Po film morate v Arhiv RS.