Besno je zvonil telefon. Klicali so me sodelavci iz poslanske skupine DZ, ker je na moje ime prispel paket, ki je bil na rentgenskem posnetku parlamentarnega detektorja nekam sumljiv. Paket je bil zelo lepo zavit in skrbno zavezan z barvnim darilnim trakom. V škatli je sredi lično narezanega belega resja ležala crknjena podgana.

Ob gnusnem prizoru, ki je bil zaradi brezhibne urejenosti darilnega paketa še toliko bolj perverzno grozljiv, smo vsi odskočili. Stvar se je popisala in prijavila, kaj več od tega se ni zgodilo. A vseskozi me je hudo razjedal motiv pošiljatelja oziroma pošiljateljice. Izkazalo se je namreč, da gre za konkretno žensko s konkretnim naslovom v Ljubljani. Čeprav mi je bilo zaradi njenega morbidnega dejanja kar precej nelagodno, sem se z dvema mlajšima strokovnima sodelavcema in mojim večnim optimizmom, da dialog lahko marsikaj reši, odpravila do nje.

Stanovala je v meščanski vrstni hiši z vrtom. Stanovanje je bilo polno spominskih artiklov, slik in naloženih izrezkov, revij ter časopisov desne provinjence. Moj prvotni strah se je počasi razblinil, ker je gospa delovala normalno, ponudila je sok, pripovedovala o travmah, o pokojnem možu in nekih varanjih in se obnašala, kot da gre za samoumeven obisk. Kot, da je med nami vse normalno. Kot, da je bilo njeno pošiljanje paketa najbolj logična stvar, ki jo je treba postoriti. Domoljubna dolžnost, skratka.

»Ampak zakaj ste mi poslali podgano? Nikoli se nisva srečali, nič ena drugi povzročili, zakaj torej?« vprašam.

»Zato, ker ne marate Janše!« je odločno odgovorila. In nadaljevala, da se ji je jeseni med grablje zataknila podgana, na katero je naletela pri urejanju vrta. Da jo je lepo odnesla v zmrzovalnik in počakala na priložnost, ko jo bo odposlala.

Vsakdo bi pošiljateljici na osnovi zunanjega videza, obnašanja in urejenega bivanja lahko pripisal povsem sprejemljivo stopnjo obnašanja. Ena izmed nas, skratka. Na prvi pogled.  A v njej je nekaj tlelo, se skrivalo, tlačilo. Zagotovo tudi travme, zagledanost v partijskega vodjo, iskanje možnosti realizacije nekega poslanstva in tlečega sovraštva. Kot sem se na začetku bala obiska, ki sem si ga sicer sama zadala, mi je ob odhodu za trenutek odleglo, češ, da gre pač za osebnostni problem.

Napaka. Kajti zgodovina je polna »osebnostnih problemov«, ki so z izključevalno, nacistično, fašistično in proti človeškemu dostojanstvu uperjeno retoriko pomendrali civilizacijo.