Enkrat sredi mandata sem na Ministrstvu za kulturo slučajno dobila v roke zapisnik komisije, ki je opravila razgovor z Janezom Pipanom. Po 14 letih vodenja SNG Drama je kandidiral za ponovni mandat ravnatelja. Zapisnik mi je prišel v roke dve leti potem, ko Pipan ni bil več ravnatelj Drame, saj mu moj predhodnik, tedanji (in sedanji) minister za kulturo, ni podaljšal mandata, četudi se je prav v Pipanovem obdobju Drama ambiciozno dvignila v vodilno gledališko inštitucijo z mednarodno težo, saj je vseskozi vztrajal pri visokih umetniških standardih.

Po zavrnitvi mandata je Pipan odšel še s položaja predsednika Nacionalnega sveta za kulturo. Njegov umik je bil sicer razumljiv, a je za kulturo pomenil veliko izgubo, saj je za vsako vlado pomembno, da ima na drugi strani mize zahtevnega, konstruktivnega, argumentirano kritičnega in nikoli površnega sogovornika, pred katerim ne moreš zamahniti z roko češ, da se vznemirja zaradi forme, temveč ostri zaradi vedenja. In vedenja Janezu nikoli ni manjkalo. V bistvu ga je bilo preveč, kar sem med vrsticami razbrala tudi v zapisniku ministrove komisije. Naj ga s časovno distanco in po grobem spominu obnovim.

Najprej je zbodla v oči kritična opazka, da je kandidat prišel na pogovor z nekaj malega zamude, kar je bilo opaženo kot očitek, da kandidat ni dovolj spoštljiv do njemu nadrejene komisije, ki je bila sestavljena iz uslužbencev ministrstva.

Nekdo je kandidata vprašal, da naj pojasni sestavo državnega proračuna. Zapisnik je zabeležil močno začudenje, ali kar razburjenje nad odgovorom kandidata, ki je očitno odvrnil, da ne kandidira za finančnega ministra, temveč za ravnatelja Drame, poleg tega, da je po štirinajstih letih uspešnega vodenja hiše in ob rednem poročanju jasno, da mu finančne zakonitosti niso prav nič tuje. V zapisniku je bil zaveden njegov neprimeren cinizem, a vseeno je v nadaljevanju sledila opomba, da jim je kandidat kasneje pojasnil arhitekturo državnega proračuna.

Ne spomnim se vsebinskih vprašanj glede programa, če so sploh bila. Spomnim pa se, da je bil njegov program, ki je bil shranjen v dosjeju, dolg kakšnih 25 ali še več strani z briljantnim razrezom vizije tako na odru, kot v zaodrju, tako v odnosu do ansambla kot do repertoarja. Kot struna napet program, ki se je oziral v Evropo, z načrtom obnove, z uravnoteženimi kadrovskimi možnostmi gledališča in z iskanjem presežkov. Program, ki je ogromno pričakoval od zaposlenih, pravzaprav preveč, da bi ga kasneje tudi (vsi) podprli. Na drugi strani je bil protikandidat z nekaj skromnimi stranmi programa, ki je obetal mirno plovbo brez večjih vizij. Minister se je odločil za slednjega.

Na koncu zapisnika so bile ocene, ne prav visoke, a tudi ne nezadostne. Se pač ni prav spodobilo, da Pipan dobil cvek.  Nekatere številke so bile zradirane in na novo napisane. Ne vem, a možno je, da so jih popravljali zato, da se je ocena izšla po meri v naprej odločene igre.

Spomin na ta nesrečni zapisnik se mi je utrnil v dnevih, ko se taki scenariji najbrž ponovno v igri.

Prepričana namreč sem, da je močna, strokovno podkovana, sposobna, ambiciozna, izobražena in tudi poslovno vešča oseba na čelu kulturnih inštitucij največji možni kapital in jamstvo za preboj. Preboj, ki je potreben, ker je konkurenca v svetu nedvoumna, inertnost neopravičljiva, pričakovanja uporabnikov pa velika.

Skratka, na čelu inštitucij velja vedno iskati sposobne, ne naveličane, osebnostno močne vizionarje, vpete v dom in svet, raje zahtevne sogovornike kot kimavce, take, ki sredi noči vedo povedati kaj pomeni dan.

Takih ljudi ni na pretek, ker je tovrstno profiliranje težko, kritična masa skromna, strah pred izgubo nedolžnosti v stroki velik, zagotovila za varno prihodnost po koncu mandata pa ne največja.

Predvsem pa takih ljudi ni na pretek na terenu sedanje politične opcije, ki pa svet dojema predvsem na nivoju naši– vaši, za kar potrebuje kar nekaj svojih ljudi. Ampak, ko je treba seči v bazen, je le ta bolj prazen. Razumljivo, saj se v čakanju na oblast niso nikoli ukvarjali z njeno vsebino, ampak predvsem z njeno močjo.

Mislim, da je Janez Pipan zatem postavil okrog sebe visok zid, ki je bil od znotraj še bolj kot prej obložen s knjigami. Iz tega stolpa je občasno in zrelo pogledal v gledališče.

Ampak dozdevalo se mi je, da izkušnje z dramo v Drami, ni nikoli zares izbrisal. Takrat je dejal, da ustanova, ki je postavljena v središče nacionalne kulture, ne more biti predmet političnih, kaj šele nestrokovnih odločitev. »Nekako naivno sem verjel, da je tudi v Sloveniji tako in da se pravzaprav ne more zgoditi, da bi lahko kdo ogrozil avtonomijo politične neodvisne nacionalne institucije.«  

Bilo je nekoč. In je tudi danes.