Nedavno kratko pojasnilo ministra za kulturo, da je zavrnil kandidaturo Matevža Čelika za ponovnega direktorja MAO zaradi njegove »samopromocije, ki je pripeljala do nekih nevzdržnih stanj in lobiranja, ki so bila že do skrajnosti – kako bi rekel – čudaška in samopromocijska; in to se mi je zdelo prav nenavadno v slovenskem prostoru«*, bi morala vse močno zaskrbeti.

Trenutno prvi mož kulture pove, da je kandidata zavrnil zato, ker je bil predober – kar je prepoznala kopica avtoritet v evropskem in svetovnem merilu s tem, da mu je izrekla podporo. Ministra so očitno ta mnenja motila, še več, sosednji državi je menda zagrozil, da naj se s priporočili neha vtikati v kadrovske zadeve naše države. Ni bilo več pomembno kaj je MAO v teh desetih letih dosegel in kaj predstavlja v svetu in doma. Kot, da bi bilo bolje, če ga ne bi nihče opazil, da se ne bi bilo treba soočati s čudaštvom uspeha.

Kajti zato gre, a ne? Da se uspešne zgodbe umaknejo, ker niso del sedanje politične agende in njenih interesov. Ni važno, če bo – upam sicer, da ne – MAO v bodoče izpadel iz mednarodnega zemljevida, na katerega se je vpisoval desetletje in ni važno, kaj bo nacionalna institucija prinašala v prid domačega interesa.

Kajti gre še za nekaj več: MAO je pred desetimi leti nastal kot nacionalni muzej za arhitekturo in oblikovanje, saj je prej vrsto let deloval (mestoma zelo inertno) na nivoju mestnega muzeja in ni reprezentiral celotnega nacionalnega prostora. Večinoma se je posvečal Plečniku in izpuščal vprašanja, ki so jih posledično prevzemali drugi – od revij, društev, Dese, fakultete, do civilnih pobud itd. Da bi arhitekturo pripeljali v sfero kulture smo takrat šli v Državni zbor s spremembo Nacionalnega programa za kulturo in ustoličili nacionalno inštitucijo, torej jo prevzeli od MOL, pustili Ljubljani Plečnikovo hišo na Korunovi (ki so jo kasneje res zelo lepo obnovili), kot tudi Jakopičevo galerijo, ki se je v nadaljevanju dobro profilirala kot galerija vrhunskih fotografskih razstav. Vsi ti procesi prehajanja na višji nivo muzeja, so bili takrat pospremljeni v določenih vrstah s strašnim negodovanjem, a na koncu lahko rečem, da se je splačalo vztrajati. MAO je zaživel, postal sogovornik za številna vprašanja (arhitekturni dogodki v svetu, beneški bienale, iskanje konceptov povezovanja oblikovalcev z gospodarstvom itd.) in obljubljal, da bo naloge skrbstva za arhitekturo in krajino v nadaljevanju izpeljal do konca.

Ne poznam programa novega direktorja (prejšnji ga je javno objavil, kar mi je bilo zelo všeč) in ne bi rada karkoli prejudicirala. Ampak voditi inštitucijo, ki ti jo je država predala s popotnico in s podtekstom, da v inštituciji ne velja delati dobro (samopromocija je očitno druga plat razumevanja dobrega dela), je lahko tudi popoln hendikep za osebo, ki mora sedaj področje nacionalnega videnja arhitekture, arhitekturne krajine, oblikovanja in fotografije voditi na manj čudaški način. Kaj pa mu ostane?

*Osmi dan, 5.11.2020