Saj je na dlani, da razumejo državo kot lastni plen, ampak vedenje, da je temu tako, ni v nobeno tolažbo, če ostane pri tem.
Že več kot pol leta se vlada s tistim »kaj-nam-morejo« pogledom ujede od zgoraj na mravljo od spodaj, otepa izplačil filmskim producentom za že opravljeno in s podpisanimi pogodbami dogovorjeno delo.
Najprej sem mislila, da gre za igro z živci do kje lahko gredo in do katere mere so prejemniki neizpolnjenih odločb še lahko strpni oziroma za preverjanje, kdaj se bodo začeli filmarji najedati med seboj in iskati krivce drugje. A kasneje je bilo jasno, da gre za več kot to. Jasno mi je bilo, da je bila razlaga, da je uveden nov postopek izplačil filmskim projektom oziroma producentom, s katero so mirili filmarje, plod napačnih odločitev, ki presegajo birokratsko logiko. Čudi me, da je bila sploh sprejeta kaj šele dopuščena v praksi (film je namreč avtorsko delo in ni investicija v vodovodno kanalizacijo ali infrastrukturo, ki bi jo moralo požegnati (ali pa tudi ne) ministrstvo za finance – in to za vsak naslov posebej. Pa še za druge hitro opravičljive razloge gre, ki bi jih morali že takrat raztrgati. Ampak, OK, sedaj je tako. Ni prav, je krivično, saj so ljudje ostali brez plačila za delo, ki so ga opravili po odločbah, ki so jih dobili. Izstaviti račune ministrom danes pa pomeni metati pošto v zapečatene nabiralnike.
Gre za drug problem: za izpodkopavanje filmarjev (ki jim gredo na živce tako, kot so jim šli na živce nekoč, ko sta ista protagonista – minister in premier, postavljala pod vprašaj avtonomijo strokovnih odločitev z zaznamovanjem filmov z nepravimi naslovi in neprimernimi igralci, z zapiranjem art kina in s popolno kadrovsko demontažo takratnega filmskega sklada.
Vse to alergijo na film pa je danes s primernim podcenjevanje potrdil oziroma odtvital minister za notranje zadeve, ki je po novem vpleten v postopke (ne)potrjevanja izplačil filmarjem za opravljeno delo z ignoriranjem umestitve gradiva na dnevni red vladnega odbora, ki ga vodi.
A minister Hojs, ki ne gre z vodnimi topovi le na ulice, temveč tudi nad film, ni sam v tej zgodbi.
Je le najbolj slonovski v tem porcelanastem scenariju, kjer je porcelan že davno razbit: na vprašanje kdaj bo dal zeleno luč postopkom obravnave gradiva je namreč izjavil, da hm, hm, niso še usklajena (!!!!). Ampak itak, take filme, kot jih snemamo Slovenci – vzor mu je bil včeraj predvajan film Izbrisana – se ne splača snemati, saj so slabi, nevredni financiranja in za vse velika SRAMOTA.