Konec 19. stoletja gredo na kolo tudi ženske. To sproži plaz očitkov o njihovi nespodobnosti in pregrešnosti.

»V napačni poziciji telesa pri kolesarjenju – nagnjeno je naprej – naj bi imel posledični pritisk na klitoris v vsakem primeru zaznaven stimulativni efekt. Poleg tega pa naj bi naporno poganjanje pedal kolesarko še bolj razvnemalo, povečal naj bi se dotok krvi v območje spolnih organov«.

Tako je v Slovenskem narodu (1898) zapisal Anton Aškerc, ki se je podpisal kot »vaš vdani Antikolesarjevič«.  

»Četudi bi izločili vse tiste primere, kjer je bil prednji konec sedeža namenoma (!) navzgor ukrivljen, naj bi že sama pozicija sedenja žensko silila v vzburjenost. Sedenje z razširjenimi stegni naj bi po mnenju nekaterih že samo zase nudilo zadovoljiv stimulans«.

Aškerc je najbrž sledil tudi tujemu tisku, kjer so se ravno tako odvijale moralistične polemike o škodljivosti kolesarjenja. Zdravniki so svarili pred okvarami dihal, če se kolesari z odprtimi usti, kolesarkam pa so svetovali, naj se o morebitnih škodljivih učinkih posvetujejo z zdravnikom, če nočejo postati sterilne. Nekateri so zatrjevali, da bo kolesarska manija, ki je zagrabila ženske, pripeljala do masovnega samomora, kolesarjenje pa so celo primerjali z učinki hašiša, češ, da se zaradi enoličnega vrtenja pedal lahko ustvari pritisk na možgane, ki pahne v posebno psihično stanje. Da ne govorimo o razkrivanju ženskega telesa!

»Če pade moški s kolesa – prava reč!«, nadaljuje Aškerc

»Kaj pa, če pade dama s kolesa! Če pridejo njena krila v najfatalnejši nered, če se na cesti razgali večji del nog, nego bi se smelo zgoditi?«

Avstrijska pisateljica in borka za pravice žensk Rosa Mayreder je 1905. zapisala, da je kolo k emancipaciji ženske prispevalo več kot vsa prizadevanja ženskih gibanj skupaj. Seveda je malo pretiravala, ampak v odnosu do telesa in odprtega duha je bilo to, da se je ženska smela povzpeti na kolo, za takratni čas velika zmaga.

Kajti spomnimo, leta 1893 je dr. Anton Mahnič v Rimskem katoliku še suvereno razlagal, da je »žensko narava obdala s čutom sramežljivosti; le dokler jo pustimo mirno in tiho cvesti pod nje zagrinjalom, ohrani ženska svojo čast, svojo mičnost in lepoto, le do tedaj ostane — ženska ; kaker brž pa ji damo priložnost, da jame stopati izza ograje naravne sramežljivosti, ko jo napeljujemo, da začne pred tovarišicami, posebno pa pred možkimi ude pretegovati in nategovati, kaker jih ni še nikdar, da začne dele telesa, katerim je narava odkazala bolj skrito mesto, pred drugimi stegovati in izstavljati, čedalje bolj gine iz nje tista nežna boječnost in sramežljivost, ki je ženske najlepši kinč, pa tudi najzanesljivejša varuhinja njene poštenosti«.