Boter slovenskega filma

Ob letošnji Štigličevi stoti obletnici z lahkoto ponovim, da je bil France boter slovenskega filma. To sem mu rekla pred mnogimi leti, ko sem delala film o njem, pa s to oznako ni bil zadovoljen. Prosil je, da ta izraz umaknem, češ, da ima slabšalni pomen, ki povozi mojo sicer iskreno misel, da je naš filmski oče, saj je posnel prvi pravi igrani celovečerni film in še nešteto drugih, poleg tega je pomembno sooblikoval našo kinematografijo. Boter diši po mafiji, naši začetki pa so dišali po strasti, ki je iz nič rodila največ kar se je dalo, je rekel.

Ponovno sem si ogledala to najino celovečerno filmsko seanso, podloženo z vsem razpoložljivim arhivom, spomini in mislimi o njegovem opusu. Danes jo ne morate več videti, četudi je portret nastal na javni tv, saj so avtorske pravice menda prevelik angažma in zalogaj.

Ampak bolj kot celovečerni filmi mi danes stopajo pred oči njegovi redko videni dokumentarci. Takoj po koncu vojne sta s snemalcem Ivanom Marinčkom v zaporu sledila Leonu Rupniku (Vojni zločinci bodo kaznovani, 1946). Hacina, Rupnika in SS generala Rösenerja sta snemala v zaporu na način, ko so kadri govorili tudi takrat, ko omenjeni niso bili v sliki. Bele stene, ključ v ključavnici, pogled skozi kukalo v vratih celice, veliki plani čevljev, rok, pogledov, zadreg, pobite samozavesti…vse to v montažni kombinaciji zločinov, ki so jih storili. »Hotel sem pripovedovati skozi sliko in s čistim zapisom tega, kako se obnašajo za zapahi…na kar sem montažno vstopil s posnetki njihovih zločinov. Niso vedeli, da bomo snemali in so mislili, da smo njihovi zasliševalci«, pripoveduje France. »Rupnik je kot vojak stalno telovadil, Rösener si je želel generalski suknjič. Z dokumentom sem želel prodreti v njih – v luči čudne usode ljudi, ki so bili malo prej še strašno močni. O zločinih belogardističnega generala Leona Rupnika je kot scenarist spregovoril tudi v Povhovem dokumentarcu Maščujemo in kaznujemo (1946). Oba filma sta vključena v retrospektivo, ki ravnokar poteka v Kinoteki in ju zelo priporočam.

Seveda vsakdo ob teh njegovih dokumentih še danes frcne, da gre za propagandne filme in, da je Štiglic, ki so ga takoj po koncu vojne poslali na snemanje sovjetsko-jugoslovanskega koprodukcijskega filma V gorah Jugoslavije, pač podrobno prebral ruske knjige o režiji. Res je, da je bila tam zajeta vsa filmska abeceda, a res tudi je, da jo še danes marsikdo ne obvlada.

V kratkem filmu Mladina gradi (1947, bronasti lev v Benetkah) je vsak kader v službi pričakovanja, zanosa in veselja, da se po letih morije lahko – kljub vsem takratnim konfliktom – vendarle lahko svobodno diha. Lopato prilepi na žareč obraz, kamero prisloni na tla, da človek zraste v njenem pogledu, brigadirji so na tračnicah, ki jih na novo polagajo kot v baletniki v zanosni koreografiji. Vse skupaj pa žari kot nestrpno čakajoči na postaji, ki se vzpodbujajo k odrešujoči prihodnosti.

Zanimiv je tudi kratki reportažni film Slovo od Borisa Kidriča (1953). »Odločil sem se, da ne bom uporabil nobene naracije, nič off-ov, nič patosa, le odmev govorcev, ki so bili na pogrebu«, pripoveduje. Za čisti film, torej. In dokument je več kot reportaža. Uvodna sekvenca parne lokomotive posnete iz ptičjega pogleda, zaviranje koles na tračnici, para ki izzove slow motion efekt, odmev pesmi v tihožitnih kadrih…Dobro, res gre za detajle, ki se vam danes zdijo mogoče samoumevni. Ampak ne, niso. Tudi v luči dokumentarne forme današnjega časa, ki nas pač  mora – če je pripoved kaj vredna – emocionalno premestiti v filmski prostor in v čas dogajanja. Pa ni nujno, da ji uspe. Četudi je danes na razpolago tisočkrat več orodij, kot jih je imel na voljo takrat France Štiglic – Tugo.