Na letošnjem beneškem Biennalu je parkirana barka, ki je pred  tremi leti potegnila v smrt okrog 800 migrantov. Neetično in nerazumljivo bi bilo, če  migracije, eksodus današnjega časa, ne bi izpostavila razstava, ki meri umetniški in družbeni utrip časa. Ladja je tam, da izzove nelagodje in nam avtomatično sproži slabo vest; a jo hkrati tudi pomiri s katarzičnim občutkom, da smo z njeno prisotnostjo del nekega protesta.  Tako kot nekoč Marina Abramović, ki je v času balkanskih vojne na Biennalu cel dan prala kosti. Seveda je edino prav, da umetnost sproža refleksije našega bivanja. Ampak, a je za to danes potreben poseben pogum? Recimo temu raje družbena odgovornost.

Na spletu (TW) objavim to rjasto in polomljeno barko, ki je razstavljena v Arzenalih. Zraven nje objavim razkošno jahto, ki je tudi parkirana nekje v Benetkah.

Na objavo se v hipu vsuje cela toča: Kdo jim je kriv, če rinejo gor? … Ljudje so nehali umirati v Sredozemskem morju šele, ko je prišel v Italiji na oblast Salvini….Tista desna je od Foruma 21…Itd. A najdlje je šel tisti: Škoda, samo 800 jih je umrlo? Ko bi jih vsaj 8000!  Je za take izjave potreben pogum? V dehumanizirani družbi ni ne etike, ne sramu.

V Bazovici sta dva spomenika eden je italijanski, monumentalen, posvečen fojbam, drugi je skromen, slovenski, precej skrit, posvečen antifašistom – trem Slovencem in Hrvatu, ki so jih obsodili na prvem tržaškem procesu in leta1930 ustrelili na bazoviški gmajni. V zaporih so jih pet mesecev trpinčili: ruvali nohte, tolkli po podplatih, v krop namakali krvaveče noge, izbijali zobe, uničevali ledvice s puškinim kopitom…in na koncu ustrelili. Na streljanju se je 22 letni Ferdo Bidovec sunkovito uzrl proti krvnikom in jim siknil, naj ga ne streljajo v hrbet. Streljanje v prsi namreč velja za častno, v hrbet pa za »zahrbtno«. Ob tem je zavpil: Živela JU, smrt fašizmu! Je bil za tako dejanje potreben pogum? Seveda. In za vse tisto pred tem.

O pogumu želim govoriti v jeziku, ki ga tako rekoč ni več. Torej o kontekstih, ko so pogum, etika, hrabrost, čast in moč nasprotovanja imeli usoden pomen. Ne pravim, da situacij, ki nas porivajo v skrajna dejanja, ko nimamo več kaj izgubiti, ni več – a vendarle živimo v relativnem miru, ko imajo naše pozicije vendarle možnost nekih izhodov, ko je naša beseda zaščitena s svobodo izražanja, trpkost bivanja pa z možnimi razbremenilnimi opcijam, da nam življenje ni nujno v pogubo.

Dobro desetletje po streljanju v Bazovici se je zgodil drugi tržaški proces.

Zaradi gverilskih in drugih napadov proti fašistom, so Italijani sodili šestdesetim osumljencem, med katerimi je bil najbolj eksponiran Pinko Tomažič. Skupaj s še štirimi obsojenci so ga ustrelili na strelišču na Opčinah. Zaprt je bil istočasno kot zaročenec njegove sestre Danice, pesnik in krščanski socialist Stanko Vuk, ki nam je blizu tudi zahvaljujoč knjigi Fulvia Tomizze Mladoporočenca iz ulice Rossetti. Mama Ema, ki je sina lahko na kratko obiskvala v zaporu je kasneje povedala, da je bil Pinko veder (četudi je vedel kaj ga čaka) in da je on opogumljal njo in ne obratno. Po pričevanju obsojenih na drugem tržaškem procesu je bodril tudi njih in jim vlival upanje. Zanimivo je njegovo poslovilno pismo v katerem ne govori o obžalovanju in o strahu, temveč o verjetju v boljši svet. O pogumu, ki je za to potreben.Piše: “Star sem 26 let in ljubim življenje; užival sem vsak njegov hip in najmanjši njegov trenutek. Ljubim človeštvo, otroke, naš Kras, gore, morje. In prav zato, ker ljubim vse, kar me obkroža, podarjam svoje življenje brez kančka obžalovanja, kajti po svetu se žrtvuje na milijone tovarišev in tovarišic, ki so boljši in več vredni kot jaz…«  Zavrnil je duhovnika in zapel komunistično himno. Ob odhodu s sodišča je pozdravil s stisnjeno pestjo. V dvorani so škvadristi žvižgali in takoj udarili Giovinezzo. Staršem  in zaročenki je napisal kratko pismo, da je miren, pomirjen, pripravljen, žalosten pa le zaradi njihove bolečine. Tovrsten pogum se danes v desnih krogih interpretira kot ideološka zastrupljenost s totalitarnem režimom.

V zaporu je bil takrat tudi tigrovec, zobozdravnik in intelektualec dr. Dorče Sardoč,  ki je bil prej že v konfinaciji na otoku Lipari in v zaporu v Gradežu. Tudi on je vedel kaj ga čaka. In vedel je tudi, da bi se obsodbi lahko izognil, če bi v Gradežu zbežal, v kar so ga vsi silili, še posebej njegov brat. A Dorče, se za beg ni odločil, češ, da ne bo na tak način zapustil in izdal svojih soborcev. »Zdelo se mi je pod častjo, da bi zbežal«, je pripovedoval kasneje. Šlo je torej za življenje ali smrt, a Sardoču bi bilo življenje pridobljeno z begom nečastno. Obsojen je bil na smrt, a kasneje pomiloščen na dosmrtno kazen. Znano je, da pomilostitve ni hotel podpisati!

Pogum ni povezan le s prepričanjem v svoj (ali obči) prav, temveč tudi s častjo. Čast pa z etiko, s ponosom, dostojanstvom in odgovornostjo, ko sebi ali drugim moraš vedno dati pravi odgovor.

Franc Kozlović iz Tomizzove Materade,  ki je le hotel svojo zemljo –  najprej mu jo je odrekal stric, nato še drugi – je dolgo tiščal stvari v sebi, a enkrat je pred novo oblastjo, zaradi katere je potem odšel iz Istre, izbruhnil: »Ne spoznam se preveč na politiko, a brez dlake na jeziku vam povem, da kolikor se spominjam, so prišli sem k nam najprej Avstrijci, nato Italijani, zatem Nemci in nazadnje ste prišli vi. Vsi so odšli, četudi so bili močnejši od vas. Jaz sem videl kako je padel dvoglavi orel, nato fašijo in nazadnje še kljukasti križ. Zakaj ne bi nekega dne ne mogla pasti tudi srp in kladivo?«

Tomizza je to napisal pred šetdesetimi leti.

»Obstajata dve vrsti ljudi. In dva načina, kako zapoveduješ in kako zahtevaš. Vendar je en sam pravičen  in svet način, da se upreš in dvigneš glavo. In menim, da je to odvisno od človekovega značaja«, nadaljuje v Materadi.

         Tone Tomšič je bil leta 1943 ustreljen v Gramozni jami skupaj s 185 talci med katerimi je bil tudi Hinko Smrekar. Znana so nešteta prizadevanja, da bi Toneta rešili iz zapora, ki pa so propadla vsa po vrsti kot v najbolj tesnobnem hollywoodskem filmu. Njegova žena Vida, ki je takrat morala zapustiti njunega sinka, je bila tudi zaprta – znano je, da ko so Toneta obsodili na smrt je protestirala češ, da naj tako sodijo tudi njej, saj je toliko kriva kot on. Vida je do konca upala, da mu bo uspelo zbežati. Ker so se možnosti oddaljevale, so poskušali izpeljati še zadnji scenarij, v katerega je bila vključena tudi ona. Na obisku naj bi mu izročila nekakšen prašek, ki bi mu povzročil hudo poslabšanje zdravja zaradi česar naj bi umaknili usmrtitev. Prašek mu je med obiskom nameravala stisniti v roko, a ga je Tone zavrnil! Izbral je smrt. Priče pravijo, da ko je Vida stopila iz sobe njunega srečanja, je bila  popolnoma druga ženska. Železna.

Lahko razumemo danes tovrstne odločitve? Težko. Ker jih lahko proizvede le čas skrajnih družbenih in revolucionarnih razmerij. Čas verjetja. Prepričanja. Ko si pred tem, da se odločaš med življenjem in smrtjo, med častjo in umikom, med vestjo in preživetjem brez vesti, te lahko vodi le pogum, ki ima za današnji čas nek iracionalni zagon.

Iz današnje percepcije bi temu rekli patos, posiljeni filmski scenarij. Življenje nas ne več – tudi zahvaljujoč tej preteklosti – postavlja na tako ostre robove, ko življenje v izgubi ne vidi več izgube.

Na drugem tržaškem procesu je bil obsojen tudi 21-letni Franc Kavs iz Čezsoče. Zaradi njega bi se lahko druga svetovna vojna začela v Kobaridu. Mogoče je zmagal razum, da je takrat – leta 1938, ko je Mussolini prišel v Kobarid – poskus atentata nanj spodletel. Franc Kavs naj bi z eksplozivom okrog pasu pognal v zrak Duceja, sebe in vse okrog vogala kobariškega trga. Zakaj se je mlad fant javil za to dejanje je več razlag: italijanska represija se je stopnjevala, menda je bil razočaran ker mu je umrlo dekle, z mačeho se ni najbolje razumel – ampak to so bolj filmski dodatki iz policijskega zapisnika. Kakorkoli, Franc se je premislil. Mu je zmanjkalo poguma? Množica ljudi, ki je tam morala mahati, je bila velika. Sploh je bilo mnogo otrok. Kakšne bi bile posledice? Kakšno bi bilo maščevanje? Madež bi bil zelo krvav. Največji »partner« poguma je zagotovo dvom.

Deklica, ki je morala izreči Mussoliniju dobrodošlico in mu izročiti rože je na stara leta pripovedovala: »Moj buh nebeški, sem se bala kaj bodo ljudje rekli Mussolini me je bužal« Poljubil jo je namreč na čelo. In ni za verjeti: Miklavčeva je imela na čelu – prav na tistem mestu, kjer jo je Duce poljubil – vse življenje veliko bradavico.

Človek bomba je bil razkrit šele po dveh letih. Obsodili so ga na smrt. Krušna mati je pisala Mussoliniju prošnjo za preklic smrtne kazni z razlogom, da naj Franca pusti živeti, kot je on njega. Mussolini ga je pomilostil. Po vojni je delal kot novinar – tudi pri Primorskem dnevniku v Trstu.

Pred mnogimi leti – v drugi polovici devetdesetih – sem se pogovarjala s Tigrovcem Vladom Makucem.

»In kaj pravite na predlog, da se Kulturni dom Španskih borcev preimenuje v Dom sv. Jurija«, sem čisto na koncu večurnega intervjuja vprašala  španskega borca, takrat petinosemdesetletnega Vlada Makuca. Čeprav je bil šibak, krhek in že zelo bolan, je vse do tega vprašanja pogovor potekal mirno. Toda v tem  trenutku se je njegovo šibko telo sunkovito dvignilo in zganile so se vse niti  njegove biti. Oči so zalile solze. Do tedaj tihi glas se je ranjeno dvignil: »Nikakor!!! Ulegel se bom na cesto in ležal tam, četudi čez mene  zapeljejo tanki!« je dejal. Človeka, ki je brez dvomov odšel v Španijo in zatem v partizane, je sedaj zamajalo preimenovanje, ki ga je predlagala desnica. Zlomil se je šele na simbolu, na besedi. Na znaku spomina, ki so ga hoteli odstraniti zadrteži, ki jim je šlo v nos, da se nek kulturni dom ne imenuje po svetniku, temveč po enemu največjih solidarnostnih bojev v zgodovini 20.stoletja.

Nad mojim oziroma našim nebom danes ne letijo bombe in ni nam treba zapustiti lastnega doma, plačevati trgovcem, ki bi nas vozili v smrtonosnih barkah, nam se ni treba zaletavati v žice in bežati na drugi konec sveta. Pogum za to nam ni potreben. Drugim je. Ampak pod našim nebom se danes množijo ljudje, ki premorejo zanikovanje poguma drugih in, ki iz toplih naslonjal z veliko preračunljivosti lahko udrihajo po največjih nesrečnikih današnjega dne – po ljudeh, ki so izgubili vse razen poguma, da preživijo.

Tone Kralj je na Primorskem pred in med vojno poslikal več kot 50 cerkva. V poslikave s svetopisemskimi in drugimi prizori je vnašal eksplicitne protifašistične  in prizore. In to ne na skrit, temveč več kot očiten način. H Kristusu postavi rimskega vojaka z nacistično čelado, hudič ima Mussolinijev obraz, Ponciju Pilatu primakne butaro in sekiro, v panorame vtke požgane vasi in demonska obličja Hitlerja ter D’Annunzia, drhal na poti križanja ima roke v fašističnem pozdravu, na policah vidimo stekleničke z ricinusovim oljem, ovca se ujame v žico itd…

Kot je dejal Taras Kermauner: “Odločil se je za monumentalno nalogo, za poslanstvo, kakršno v slovenski umetnosti skoraj nima para.«  Kljub vsej tej slikarski govorici, ki jo je podpirala in omogočala primorska duhovščina, Kralja niso aretirali. V Lokvi so ga nekoč presenetili sredi slikanja. V zadregi se jim je zarežal, kot da bi bil trčen, župnika pa sta komentirala, da je podobar pod stropom bebec, ki so ga najeli iz usmiljenja. Fašisti so odšli, ne da bi zahtevali še kakšno pojasnilo.Ja pogum je norost. Je dejanje, ko ne računa na izgubo.

Tekst je bil predstavljen na jubilejnem XX. mednarodnem srečanju FORUM TOMIZZA na temo P O G U M – 16.05. 2019