Spomnimo: prvo uradno praznovanje spomina na fojbe in eksodus je bilo leta 2005, slabo leto zatem, ko je postal v Italiji 10. februar uradni dan praznovanja. Takrat so nedvomno imeli že pod streho scenarij in vse priprave za obsežni televizijski projekt Srce v breznu (Il Cuore nel Pozzo), ki ga je po naročilu ministra za komunikacije Maurizio Gasparrija iz neofašistične stranke Nacionalno zavezništvo izpeljala RAI, režiral pa Roberto Negrini. Film je bil ambiciozno zasnovan (glasbo zanj je napisal Ennio Morricone) in sporočilno čist: razložil je približno to, da je edina resnica druge svetovne vojne nerazumni genocide nad Italijani, ki so ga zakrivili rasistično nastrojeni Slovani. V tem smislu je posledično večkulturno sožitje tako rekoč nemogoče. Film namreč prikazuje partizansko enoto, ki zaradi osebnega maščevanja njihovega poveljnika (Novaka) stori številne vojne zločine nad italijanskim prebivalstvom.
Film je vzbudil pozornost že pred začetkom snemanja. Hrvaška vlada je namreč prepovedala snemanje tega filma v Istri, saj je prikazoval Hrvate v negativni, predvsem pa zgodovinsko neobjektivni luči. V filmu ni hotel nastopati noben hrvaški in slovenski igralec, tako da je komandanta igral sbski igralec Dragan Bjelogrlić. Snemali pa so v Črni Gori. Gre za tragično usodo italijanske družine, ki je mirno živela v Istri, dokler se niso nanjo spravili krvoločni partizani. Kruti slovenski partizan ukaže usmrtitev gospodarja in gospodarice, tako da njun mali sin ostane povsem sam. Na srečo otroku pomaga italijanski duhovnik.
Gledanost obeh delov filma je bila ogromna. Pričokovanja so ustvarile premierne projekcije za izbrance in medijski odzivi na njih. Prvi večer je RAI 1 sledilo sedem milijonov Italijanov, drugi večer pa deset milijonov gledalcev. Liberalna akademija je takrat v Kinodvoru predvajala prvi slovenski igrani celovečerec Na svoji zemlji Franceta Štiglica in organizirala pogovor z zgodovinarji tudi na temo povojnih pobojev oziroma fojb. Da ne bo pomote: ni šlo za spodbijanje povojnih pobojev in takrat bolj malo poznanih fojb, temveč za spodbijanje načina kako se jih je film lotil.
Večina kritik je filmu Srce v breznu očitala umanjkanje zgodovinskega konteksta, da film ne omenja predhodnega italijanskega nasilja nad slovanskim prebivalstvom po uvedbi fašizma leta 1922 in da je to le propagandni politični film italijanske desnice. Ni umanjkala tudi kritika filmskega jezika zaradi osladnega načina prikazovanja dogodkov ter ozkega tolmačenja pobojev, kot osebnega maščevanja.
Kakorkoli, film res ni premogel niti kančka kompleksnosti – vse, kar se je tam dogajalo, je brez konteksta. Propagandni filmi oziroma filmi, ki imajo izdelano sporočilo, ne potrebujejo preteranih razlag zgodovine. Tako ne zvemo nič o tem, kaj so Italijani v Sloveniji počeli pred II. svetovno vojno in med njo. Kot, da druga vojna ni bila vojna proti fašizmu, ampak vojna proti terorju – proti slovanskemu terorju.
Posamično, individualno in subjektivno je tisto, kar (lahko) zabriše zgodovino. Prav to je Srce v breznu: telo iztrgano iz konteksta, preusmerjeno v posameznika in objeto v emocionalne splete medsebojnih odnosov. Film zahteva dramatično pripoved, kjer je zgodovina le njen bežni okvir. En otroški obraz pove ogromno. En otroški obraz s solzo, nam bo razširil oči. En otroški obraz z odhajajočo materjo nas bo razbesnel. En otroški obraz z mrtvo materjo nas bo prisilil v sovraštvo.
Ne samo takten, tudi preračunljiv je bil naročnik tega filma. Spregovoril je namesto zgodovine zato, da je lahko z njo manipuliral.