Slika Mrtvega Kristusa oziroma Objokovanje Andrea Mantegne (okrog 1480, Pinacoteca Brera) je posebna in izjemna tudi zaradi perspektive s katero je Mantegna zajel človeško telo in prostor. V nasprotju s takratnimi uzancami je očišče obrnjeno, v ospredju so gola stopala, telo je zaradi perspektive krajše, žalujoča Marija, Janez Evangelist in Marija Magdalena pa Kristusa objokujejo s strani in ga ne držijo v naročju, kar je bil takrat najpogostejši način. Ta neobičajna dramaturgija, raziskovanje perspektive in slikovit pristop, ki ga je uvedla renesansa, so ključno spremenili razumevanje ter upodabljanja prostora.
Ni čudno, da se tak motiv s prav to točko pogleda pojavi skoraj kot citat tudi na filmu. Navajam dva primera dobesedne kopije Mantegnovega Objokovanja. Da je Pier Palo Pasolini v filmu Mamma Roma (1962) takorekoč podvojil ta prizor se mi je zdelo povsem logično. Pier Paolo je obvladal zgodovino umetnosti, tudi sam je slikal, zagotovo je videl ključna Mantegnova dela in bil je doma v krščanski ikonografiji, mitologiji in marksistični interpretaciji evangelijev. A svojega »Kristusa« ne postavi na mizo podobno kot Mantegna kar tako, za lepše. Fant (Ettore Garofolo), ki leži na hladni mizi je žrtev nerazumevanja okolja, njegov propad je davek na iztirjeno družbo, ki ji ne more in zna uiti. Mati (Anna Magnani) ga je v času odraščanja oddala v dom, ko si je prigarala stanovanje in opustila služenje na cesti, pa ga je vzela k sebi in z njim poskušala nadoknaditi vse kar jima prej ni bilo dano. A stvari ni mogoče kar tako spremeniti in njena nova ljubezen fanta ne odvrne od prestopov, v katere je bil tako rekoč gensko vpet. Njegova pot se konča kot stranska pot. Na smrtni mizi v kaznilnici.
V filmu Lordana Zafranovića Muke po Mati (1975) se Mate – Boris Cavazza po boksarski tekmi vrne iz Splita v rojstno dalmatinsko vasico, kjer njegove rane izpirata in objokujeta mati in žena (Božidarka Frajt). Imamo isti pogled: (skoraj) spodnji rakurz, očišče, ki telesu da globino, hkrati pa poudari njegovo šibko in ranjeno korpulentnost. Boris Cavazza – v eni svojih najboljših vlog – je namreč delavec v ladjedelnici, ki gre iz kamnitega, neperspektivnega in neplodnega zaledja Dalmacije v Split, v prostem času pa se poskuša kot boksar. V tem filmu je vse kar je boleče meseno – še posebej seksualni prizori (v mestu), odpovedovanja seksu (ženina vzdržnost doma) in brutalni udarci v ringu. Vse je ena sama kazen za ponesrečene življenjske poti, ki jih vedno nekdo objokuje. V tem primeru še posebej mati, ki je že izgubila enega sina, ki je hotel oditi v Nemčijo a se je zapletel že v Splitu. In seveda Matetova žena, ki se mora soočati z moževim življenjem v mestu in opustiti kot kamen iz Velebita trdo realnost podeželske vasice.
Seveda ni ključno, ali je ležeči Mate na skoraj da smrtni postelji povzet po Mantegnjevem Kristusu ali ne. A pri seciranju filmskega jezika je lepo ugotavljati širino režiserjevega pogleda – v tem primeru tudi pogleda direktorja fotografije Karpa Godine. Slikarstvo je pač osnovna stopnja, ko je človek poskušal zaustaviti videno in temu zamrznjenemu pogledu dodati ne-videno, iluzionistično ali pa povsem realistično.
Ni čudno, da se fotografija in film rada poklonita svojim predhodnikom.
