Moja odsotna družina

Paul-Julien Robert je jezen mladenič. Upravičeno jezen. Pri triintridesetih poskuša izvedeti kdo je njegov oče. Robert se je rodil leta 1979 mladi Švicarki, ki je živela v znani, kasneje razvpito znani, vsekakor pa v tistem času največji evropski komuni v Friedrichshofu v severno vzhodni Avstriji. Kot številne druge takratne komune, je bila osnovana na principih drugačnih, tudi utopičnih življenjskih praks, ki so udejanjale participatorno demokracijo. Bila je popolni negativ meščanskim vzorcem in kapitalističnim praksam. Le da je bilo v Friedrichshofu vse na kvadrat in bistveno bolj radikalno kot npr. v takratnih skandinavskih (in tudi naših) komunah, ki so se bolj osredotočale na samooskrbo, gospodarno življenje, na bio kmetijstvo, zavračanje potrošništva in na poudarjanje vzajemnosti. Komuno v Friedrichshofnu, ki je nastala iz mreže približno dvajsetih urbanih skupin z več kot 600 člani, je z radikalnim konceptom vodil slikar, umetnik, performer Otto Mühl, ki je že v šestdesetih na Dunaju ustanovil akcionistično umetniško gibanje, v komuni pa ga dodelal do ekstremne, tako rekoč diktatorske forme. Več kot dvajsetletni obstoj komune je potekal po principih zavračanja splošnih praks: samopredstavitev (refleksije pridobljenih vzorcev), skupinskih terapij, svobodne seksualnosti, formalno nevezanih medsebojnih odnosov, skupinskega dela, kolektivne vzgoje otrok, umetniškega izražanja in (na videz) direktne demokracije. Otto Mühl je na osnovi teorij Wilhelma Reicha zakoličil AAO (Action-analytical Organization) program osvobajanja od družbenih in psiholoških spon, še posebej potrošništva – predvsem pa skozi svobodno ljubezen in princip vezanja na zemljo. Teorijo, ki jo je koval na Dunaju, je v Friedrichshofu prenesel v prakso: tu so kupili oziroma zgradili ogromen agrarni kompleks, obdelovali zemljo, otroke so vzgajali skupaj in vsak večer so se skupinsko »obravnavali«. Njihove terapije so bile – gledano z očmi zunanjega opazovalca –dokaj radikalne, vzpodbujale so odklop vseh zavor, sprostitev glasu, poti k zavedanje telesa in k zanikanju pridobljenih spon.

»Zakaj imaš dolge in lepo negovane lase? Zakaj se oblačiš nevsakdanje? Hočeš biti drugačna, želiš ugajati, a ne? Kje je tvoj problem?« so sikali v mene, ko se me tisti večer, ko sem prišla k njim na krajši obisk, vrgli v sredino kroga, v center kritike in v preizkušnjo izzivanja mojih reakcij.

»Odvrži okope, ki ti jih je nadelo okolje! Kriči, izpluvaj, razloži!« so vpili name v želji, da bi sprovocirali moj mir in sprožili v meni odpor – tako do njih samih, ki so načenjali moja, pravzaprav v vsaki mladosti prisotna latentna vprašanja kdo in kako sem.

Uf, bilo je zoprno in naporno, a radovednost kaj se gredo, kakšna načela zagovarjajo in kako jih v praksi udejanjajo, je vzbujala pri meni določeno toleranco v smislu, da je vsaka alternativa vredna prisluha. Ni bila to edina komuna, ki sem jo v tistih letih videla, zagotovo pa je bila ena od najbolj specifičnih. Res je, bila sem neke vrste turistka, ki so jo zanimale alternativne oblike življenja in tiste prakse, ki bi medsebojnim odnosom lahko odprla nova vrata. A vendarle, ni bilo mogoče to zreducirati le na oddaljeni pogled.

V naslednjih neaj dnevih sem, četudi sem bila v ločenih prostorih,  z njimi delala in spoznavala njihov vsakodnevni utrip. Vsi – moški in ženske, so bili oblečeni v modre delavske »pajace«, vsi so bili kratko pristriženi, vsi so si bili podobni, intenzivnejših osebnih stikov v dvojicah ni bilo, otroci so bili last vseh, z njimi so se na enak način ukvarjali biološki in nebiološki starši. Med seboj so bili ljubeči. Jedli so zdravo in skupaj pripravljeno hrano. Gospodinjstvo je bilo stvar vseh.

Čutiti je bilo, da je le eden med njimi ne-enak. To je bil Otto, avtoriteta, ki je že s svojim glasom in korpulentno figuro ustvarjal piedestalni odmik. Na skupinskih terapijah je imel glavno vlogo, ki so mu jo ostali puščali – še več rabili so poglavarja, ne glede na to, da so prisegali na princip enakosti. Biti skupaj, delati skupaj, vzgajati skupaj, odločati skupaj, čistiti lastne usedline skupaj – vse to se je kazalo idilično, sploh pa v svetu, ki je bil že krepko kontaminiran z vedno močnejšimi razlikami in individualizmi zahodne postindustrijske družbe, vključno s traumatičnimi družinskimi izkušnjami. Nam iz bivše juge, se je stvar kazala drugače.

Po nekaj dnevih mi ni bilo niti malo težko odpotovati od tam, kajti teorija solidarnostnega življenja, oddaljenega od živetih praks tako na Vzhodu kot Zahodu, je bila eno, izkustvo te teorije pa povsem nekaj drugega. Njihovi otroci, ki so se pestovali in igrali v različnih naročjih, so bili sicer krasni (kateri otrok pa ni?), zdravi, ljubki in srčni. Tudi matere, ki niso svojih otrok postavljale pred druge otroke, tudi očetje, ki niso vedeli ali se ukvarjajo s svojim ali otrokom drugega očeta, niso delovali zagrenjeno, nasprotno. Toda kljub temu, se je ta logika »kot-da« naravnih pravil igre, kazala z napako, četudi so mi jo – ko sem jo izrazila – vrnili z vso kontaminiranostjo ideologije AAO, da gre za moj in ne njihov problem. Da gre za mojo okužen in vraščen model razmišljanja. Za tisti, kjer domujejo dolgi lepi lasje s katerimi lahko izstopam, tisti, kjer vsega nočem deliti z vsemi, tisti, ki me uklešča v individualizem in za tisti, ki bo reproduciral utečene družbene in socialne kode.

Vso to njihovo ideologijo je po letih artikuliral avstrijski režiser Paul–Julien Robert v dokumentarnem filmu Moja odsotna družina (Meine keine Familie, 2012). Z zanimanjem sem ga gledala pred štirimi leti na ljubljanskem Festivalu dokumentarnega filma, včeraj pa ga je v poznih urah predvajala tudi RTVS. Režiser Paul je namreč eden izmed v komuni rojenih otrok (1979), ki je skupnost zapustil pri dvanajstih letih. Kasneje se je začel spraševati kdo je njegov oče in zakaj je njegova mama sploh bila tam. V večletnem iskanju biološkega očeta (z DNK analizo ga je tudi dobil), je spoznaval domnevne očete, se z njimi srečeval in postavljal pred mater očitajoča vprašanja, zakaj se je sploh spustila v tovrstno izkušnjo. Mati nima odgovorov, sploh pa ostaja nema ob pregledu kilometrov video posnetkov iz Friedrichshofa.

«Hotela sem pač živeti drugače, takrat je bilo vse tako samoumevno in logično«, pravi, a hkrati povesi pogled ob spremljanju tako rekoč nasilnega in skrajno avtoritarnega Ottovega vdiranja v voljo najstnika na psihoterapevtskih srečanjih, ki je zajeto na video dokumentih iz tamkajšnjega bivanja. Če se je kdo uprl vsiljenim kodom Otta Mühla, je bil označen kot slabič, odpadnik in upornik. Trakovi prinašajo tragikomične slikarske in umetniške eshibicije šefa komune, vsiljevanje idej in podrejanje njegovi volji.

Ja, Otto je v drugi dekadi v osemdesetih postal vse bolj diktatorski in prišlo je celo na dan, da je seksualno izrabljal otroke. Komuna je bila tako razpuščena. Leta 1991 je bil obsojen pedofilije zaradi česar je preživel skoraj sedem let v zaporu. Umrl je maja 2013 potem, ko je ustanovil novo, manjšo komuno na Portugalskem.

Vsa ta filmska pripoved me je seveda grozno zanimala, saj sem o skupnosti po mojem kratkem obisku, zelo malo slišala. Enkrat sem ujela na Dunaju razstavo Otta Mühla, ki pa je bila za moj okus preveč ekspresionistična.

Julian Robert je več kot pet let zbiral podatke o komuni, materi in svojem dvanajstletnem otroštvu. V filmu se srečuje s kolegi iz Friederichshofa, s katerimi analizirajo svoje življenje po odhodu iz komune. Nekateri govorijo o čustveni inhibiranosti, o nezmožnosti spojitve ljubezni s spolnostjo, drugi o sreči, ki so jo našli v klasični družini, tretji se čudijo nad odločitvami svojih staršev. Robertova mama, ki potuje trdno prisotna skozi ves film, z distančno tišino prepoznava občutke krivde – a predvsem zato, ker je morala po Ottovem ukazu zapustiti komuno in v »zunanjem svetu« služiti za njih. Zlomi se le oziroma šele takrat, ko s sinom gledata posnetke enega izmed otrok, ki ne sprejme skupinskih navodil (ne zapoje vsiljene mu pesmi) in se v solzah prepusti očitkom skupnosti, da je neposlušna reva.

Najbrž se zlomi zato, ker  njej to ni uspelo to narediti.

Skratka, dragocen dokumentarec, ki odstre ozadje nekih izkušenj, ki so se nekoč kazala kot osvobujoča alternativa, v bistvu pa so – nemaesto, da bi jih odpravila, povzročila vrsto novih traum.

Torej, brez distance in mišljenja z lastno glavo ne velja hoditi skozi življenje.