V percepciji kulture je morebiti še mnogo kulta o tem kaj je javni interes in kaj to ni. Zame ni v javnem interesu dejstvo, da se kulturo sili/ deli v vladni in nevladni prostor. Da se jo zanika, če ima drzna krila. Da se jo ne vidi, ko zmaguje. Da sejo  kara, ko ruši meje. Da se jo potiska v nočne termine. Da se jo kritizira, če ustvarja nelagodje.Da se jo ne prepozna znotraj evropskih finančnih perspektiv. Da se jo poriva v naročje trga.

Da se jo opravičuje, da je.

Ko so se po letu 2009 oziroma 2010, ko smo imeli na kulturi najvišji poosamosvojitveni proračun začele tendence po krčenju, se mi je mešalo. Iz očišča insiderskega pogleda na pogoje in potrebe ustvarjalnega polja na eni, pa na želene potrebe na drugi strani,  mi je bilo jasno, da bo vsaka zareza v proračun sesula ne le načrtovano, temveč tudi obstoječe stanje. Tisti, ki menijo, da je v kulturi denarja dovolj – s temi očitki je naš prostor dobro zasmeten -, in tisti, ki menijo, da naj ga  kultura več pobere na trgu – ker naj bi bila parazitski strošek državnega proračuna-, naj se raje presedejo k patriam, ki jih brez postavljanja vprašanj, zakaj jih zares potrebujemo, financiramo v večjem letnem znesku kot celotno kulturo. V času gospodarske krize so nekatere evropske države proračune za kulturo bistveno dvigovale, ne pa tekmovale, kdo bo kulturo naredil bolj vitko. Kultura pač vrača.

Skratka, ob napovedovanju drastičnega reza v naš takratni proračun, ki je znašal več kot 200 milijonov evrov, ni zaleglo le prepričevanje na vladi, temveč tudi zavezništvo s tistimi, ki bi jih rez najbolj prizadel. Čez noč so ustvarjalci, producenti, javni in zasebni sektor, sindikati in drugi, zbrali na tisoče podpisov in konstruktivnih podpor, kar je posledično blokiralo najhujše napovedi. Ob strani nam je stal takratni predsednik države. Če do tega ne bi prišlo, na ministrstvu za kulturo ne bi mogla več dihati. Vsi drugi očitno lahko, saj se je kulturni resor v zadnjih osmih letih izgubil skoraj 300 milijonov evrov.

Danes ne razumem tistih oblastnikov, ki kljub boljši kondiciji države pristajajo v vlogi desetega brata in ob tem le vzdihujejo, da je sicer hudo, ampak nič ne morejo prispevati, da bi bilo bolje. S tem jemljejo umetnosti kredibilnost, družbi vero, odprtim poljem duha pa prepotrebni elan. Ta trend je z zanikanjem potrebnosti avtonomne kulture sprožil minister Turk, v tem mandatu pa ga je podaljšala DeSUS-ova ministrica ob asistenci njenega takratnega pomočnika, kasneje tudi ministra.

Stranka upokojencev nam je trdoglavo vsilila popolnoma neproduktivne glasbene kvote, izdala in uničila je KSEVT, kadrovsko ohromila ministrstvo, spregledala že pripravljene predpise (celo tiste, ki izboljšujejo status upokojencev na področju kulture), pisala strategije za strategije ne da bi jih prelevila v zakone, za vse ostale potrebne  poteze pa utajila voljo in posluh.

Umetnost resda ni merljiva na način kot se meri asfalt ali kot se tehtajo havbice.  S svojim potencialom lahko postavlja prava vprašanja in ponuja neukalupljene odgovore na prav nič enostavna vprašanja: ali ima ta sistem, ki ga živimo napako, ali ni celo sam napaka. Ali je izven pragmatizma vsakdanjega bivanja lahko tudi nekaj več, nekaj Drugega, bolj bogatega, nekaj z dodano vrednostjo, z več katarze in celo ljubezni. Kultura uokvirja naš način biti. Ne govorim o identiteti, s katero se jo najraje utemeljuje, temveč o vprašanjih, ki jih UMetnost sproža. Ker so ta vprašanja nelagodna in ne prav lahka, so pogosto v konfliktu s tistimi, ki jih ne vidijo ali ne želijo videti, jih pa uokvirjajo. Zato se kultura prevaja v strošek, potiska v biznis in dreza iz tišine v kaos.

Obstaja splošni vtis, da je kulturni resor pri sestavljanju koalicijskih vlad stranski produkt kupčkanja brez večje teže. Seveda je kupčkanje vedno prisotno – bodisi koalicijsko, bodisi notranje strankarsko. Ampak važno je, da se »dim pokadi« takrat, ko so ustrezna imena na ustreznih mestih. Torej, da se vlada ne zgradi na način, ko vstopi v igro nekdo, ki o igri nima pojma, ki nima avtoritete, moči in podpore. Ali pa da vstopi zato, ker s tem dela na drugem mestu manj škode. Mogoče se komu zdi, da je najmanj usodno parkirati na ministrstvu za kulturo. A izkušnje povedo, da je prav to ministrstvo zrelostno spričevalo stranke oziroma vlade.

Važno je, da so vrata na Ministrstvu za kulturo odprta. Nekoč smo jih odprli z javnimi razpravami poimenovanimi Divje misli, z vzpostavitvijo skupine za trajni dialog s samostojnimi ustvarjalci, z debatami bolj razsvetljenih od nas v skupini Dom za prostor, s trdnimi soočanji z NSK Nacionalnim svetom za kulturo) itd. Saj ni šlo le za pogajanja in prepričevanja, temveč za širjenje obzorij. Nihče ni vseveden.

Dialogi ministrstva z uporabniki so resda zahtevni, a so nujni. Brez soočenja uradnikov z utripom življenja in procesa ustvarjanja ne gre. Brez soočanja izvajalcev kulturnih programov s strokovno materijo tudi ne gre. Bregovi niso neprestopni. Če so, nastajajo nemogoče situacije, ki smo jim priča v zadnjem času pri škodljivih in nerazumnih odločitvah programskega razpisa in pri nezmožnosti (pri obeh straneh) argumentiranja smotrnih rešitev.

Prenavljanje kulturnega modela prerašča v kafkajansko zgodbo v kateri se že izgublja njen osnovni smisel: kaj in kako je v toku spreminjajočega časa lahko bolje. Zakoni so napisani, analize narejene, po več letih bi jih veljalo le osvežiti, razložiti in iz predalov zložiti. Pripravljene rešitve, ki so nastale pred sedmimi leti (in se še kasneje dopolnjevale), odpravljajo anomalije vodenja, strukturiranja in financiranja javnih zavodov, vpeljujejo študij menedžementa, spreminjajo muzejske mreže in mehčajo razlike med javnim sektorjem in samozaposlenimi.

Če je konsenz nemogoč pomeni, da je želja po spremembah le stvar leporečja in da večini ustreza stanje takšno kakršno je. To pa ni v redu. Nelagodje pred nujnimi spremembami se najbolje manifestira na področju medijev, kjer je DeSUS-ova roka s podporo vlade, povsem obnemela.

Sklicevanje na kadrovsko šibkost direktorata za medije je tu popolnoma irelevantna, kajti vsak minister razporedi delo znotraj svoje hiše tako, da bo lahko izpolnil obljubljene cilje. In tu bi jih lahko, saj so sposobni ljudje, ki so na ministrstvu to materijo nekoč dobro obvladali (in kasneje od tam odšli ali pa morali oditi), pustili za seboj toliko premišljenih koristnih zakonskih rešitev, da bi bil danes še lektor odveč. Je pa res, da težke zgodbe potrebujejo težko pest in ogromno odgovornosti.

Drug problem je, če se kontinuitete (tudi med eno in drugo vlado) rušijo zaradi prestiža. Težko je napr. razumeti, da Slovenija ni nadaljevala začetega projekta uveljavljanja ničelne stopnje davka na knjigo, saj je šlo za razumen poziv vsem kulturnim in finančnim ministrom EU na račun diskriminatorne obravnave javnih dobrin na evropski ravni. Je bil ta »upor« Slovenije prevelik zalogaj za nas, smo preveč lojalni v odnosu do drugih tudi takrat, ko gre za  sicer tako opevano skrb za naš jezik?