Dobro je, da je te dni predsednik Odbora za kulturo v DZ skupaj z nekaj poslanci vložil zakonski predlog o obvezujočem deležu umetniških stvaritev v javnih investicijskih projektih. Očitno se ministru za kulturo ni dalo, ampak to so druge zgodbe, ki za končni – upam, da pozitivni učinek – niti niso pomembne.

Po šestih letih, ko je bil vložen podoben zakon (a zaradi predčasno zaključenega mandata ne tudi sprejet), ga niso vrnili v življenje ne kasnejši ministri za kulturo, ne poslanci in tudi civilne organizacije ne, kljub temu, da so se vedno vsi strinjali s tem, kako bi bilo dobro, če bi imeli še kakšen drug mehanizem, s katerim bi posredno podpirali umetnost oziroma kultivirali javni prostor. To ne prepoznavanje koristne rešitve, ki smo jo na Ministrstvu za kulturo skupaj s sogovorniki iz strokovnih krogov (in na podlagi analiz Zavoda za kiparstvo) resno pilili in – menim, da tudi zelo dobro izpilili že leta 2011 –  so moji nasledniki pač ignorirali: mogoče zaradi klasičnega ega, češ, to ni naš produkt, mogoče zaradi šibke volje konfrontacije z lastno vlado in javnostjo, mogoče zaradi zaspanosti ali celo drugačnega prepričanja. Mimogrede, ta logika diskontinuitete, valjanja zakonov in predlogov  po predalih, pripravljanje vedno novih analiz in strategij za rok enega mandata,  javnosti res čisto nič ne koristi. Koristi le logiki stopicanja na mestu.

Kakorkoli, ob vložitvi že napisane rešitve o obveznem deležu umetniških stvaritev pri javnih investicijah  se velja potruditi, da bi tokratna novela zakona preživela oziroma, da bi v času obdelave doživela tudi smiselne spremembe. Ob bežnem branju delno prekopiranega predloga obžalujem nekatere rešitve, ki so jih modificirali glede na predlog iz leta 2011. Takrat smo predlagali poseben zakon in ne le poseg v krovni zakon o kulturi (ZUJIK), kar je pomenilo bolj precizno in bolj varno rešitev.  Predlagali smo bolj strokovno in demokratično vodenje samega postopka in izbora umetniških del,  javne prostore definirali širše in – kar je najbolj pomembno – razširili smo obvezne umetniške stvaritve na  vse umetniške zvrsti, ne le prvenstveno na likovna dela. Zdajšnji predlog daje namreč prednost likovni umetnosti. Tako razumevanje deleža je dokaj stereotipno in mimo časa, ki ga živimo.

Ampak nekaj tega je možno v postopku še popraviti.  Nikakor pa ne velja predloga blokirati. To se namreč lahko zgodi  po pregovorni slovenski logiki, da za nas ni nič dobro, četudi za druge je. Že sedaj se rolajo komentarji vnaprejšnjih dvomov in na pamet izrečenih pripomb, ki z učinki zakona res nimajo nobene zveze. Celo z zakonom samim ne. Verjamem, da bo mletje prineslo štetje domobranskih in partizanskih spomenikov, pljuvanje po umetnikih in nelagodje lokalnih skupnosti. A to je folklora, ki jo je pač potrebno preživeti ob postrežbi pametnih argumentov zakaj so tovrstne rešitve dobre.

In glavni argumenti so, da  na ta način umetniki pridobijo  možnost dela prek javnih razpisov in natečajev, ki so sicer zelo omejeni in redki, da gre za pomembno kultiviranje prostora, za približevanje ustvarjalnosti ljudem, za boljšo  kvaliteto bivalnega okolja in za podporo avtorjem, ki v našem prostoru nimajo kaj dosti naročnikov.