Rojstvo demokracije

Lorencijeva Iliada  sproža največ  razmislekov o konceptualni interpretaciji starega epa: kaj je reduciranega, kaj  posodobljenega, kaj aktualnega, kaj večnega  in kaj se zgodi s transplantacijo z večtisočletnim zamikom. Zadnji odzven Iliade s spevom: Janez, Aljoša, Anja….vsi bodo (prej ali slej) umrli…., je ključno (in izjemno efektno) poslovilo, ki nam še enkrat, ponovno in nedvoumno sporoča, da so klanje, osvajanje, srd, pohlep in jemanje večni,  da pa je življenje – bodisi, da je v rokah bogov, bodisi nas samih – končno.

Ob tej priliki sem se spomnila dokumentarca Piar Paola Pasolinija Oresteja (Poema o tretjem svetu: zapiski za afriško Orestejo 1969), ki ga je zastavil kot filmski esej Ajshilove (525 pr. n. št—456 pr. n. št.) trilogije.  Dogaja se po trojanski bitki in v času, ko se predstavniki velikega, z bogastvom in nekdanjo slavo prevzetega naroda spoprimejo s propadom. Pasolinijevo sporočilo je podobno, le da so njegova izrazna orodja povsem drugačna.

Grška tragedija v Afriki

Pier Paolo se je odločil, da bo celovečerni film o Orestu posnel v Afriki in jo umestil v sodobni čas.  Kot predpriprava na film nastane dokumentarec, neke vrste filmski scenarij v dokumentarni obliki.  Zanimal ga je človek iz tretjega sveta, ki ga zahodni pogled najraje uokviri  v primarnost, arhaičnost, prvinskost, nerazvitost.

Na samem začetku Pasolini, ki se nahaja pred neostrim ogledalom, samemu sebi zastavi prolog: »Tu sem zato, da bi upodobil Ajshilovega Oresta v sodobni Afriki. Izbral sem dve ideološki podlagi: socialistično in Kitajsko, s tem, da se ne morem izogniti ravno tako fascinantni ameriški verziji z neokapitalističnimi izhodišči.”

Nato oriše dramo. Orest, Agamemnov in Klitajmestrin sin,  izve za materino prevaro – ta je namreč s pomočjo ljubimca Ajgista  ubila moža  Agamemnona, ki se je zmagovalno vrnil iz trojanske vojne. Z ubojem ga seznani sestra Elektra, ki ga napeljuje k maščevanju očetove smrti. Ajgist in Klitajmestra sta Agamemnona ubila v kopeli in zločin ljudstvu priznala oziroma ga opravičila  kot maščevanje. Ljudstvo je to sprejelo, kot tudi Ajgista za novega kralja. Ubila sta tudi Kasandro, ki jo je Agamemnon v trojanski vojni rešil in pripeljal s seboj. Orest s pomočjo sestre Elektre ubije Ajgista in svojo mater in si  s tem prikliče nadse Erinije, boginje maščevanja.

Orest odide v Delfsko preročišče, da bi dobil odgovor kaj mu je storiti, saj je zločinec in maščevalec hkrati. »Narava« ga je porinila v primež maščevalk zločinov, k Erinijam (Grki so jih imenovali tudi eumenide, »milostljive«), hčeram noči, maščevalkam s kačami v očeh in kačjim bičem v rokah. Erinije so mu vzbujale vest in kesanje. Spremenile so ga v begunca. V Atenah, kamor gre po nasvetu delfskega preročišča,  ga zaščiti  Apolon rekoč, da žena ni nič drugega kot brazda, v katero se meče seme in da je bil Agamemnon le njegov darovalec imena. Torej ni kriv. V ambivalentno »za in proti« situacijo vstopi   Atena, ki zahteva, da se »status« Erinij spremeni v ljudsko in stvarno sodišče. To Oresta oprosti. Atena pač ugotovi, da je stvar zapletena, zato zaupa primer smrtnikom, ki naj bi vse skupaj preučili, zadnjo besedo pa pridrži zase. Da bi ne pričale zgolj Erinije, povabi na zagovor tudi Apolona. Sodišče odloča s kamenčki (črni za krivdo, beli za nedolžnost). Ker je izid enak, si Atena vzame končno besedo in odloči, da Orest ni umoril matere temveč morilko svojega očeta. Erinije so jezne, ker jim je bila vzeta moč, a jih Atena pomiri tako, da ohrani njihov učinek »vesti«.

Rojstvo demokracije

To kar Pasolini v offu, ki pokriva obraze Afričanov (ti koketirajo z njegovo kamero) trdno  podčrta je dejstvo, da je Atena božjo voljo spremenila v pravo ljudsko – človeško sodišče. Atena v Atenah, v nedrjih demokracije, naj bi ustoličila začetek  demokratičnega odločanja, trdi Pasolini. To kar je bila prej volja bogov in nenaravnih sil, je s to njeno razsodbo postala odgovornost ljudi. Za Pasolinija je to največji zgodovinski premik, je  rojstvo demokracije.

Sledi detekcija časa in prostora. In obrazov v njem. To bi bil lahko Agamemnom, pravi, ko gledamo posnetek utrujenega Afričana. To bi bila lahko Klitajmestra, ko vidimo pokončno Afričanko. To bi bila lahko Kasandra, ko je pred nami begajoča črnka. Najtežje je danes dobiti Elektro, pravi, kajti današnja afriška dekleta niso več jezna (in sledimo sprehodu po ženskih obrazih in telesih, ki naj bi se zgolj smejale in za katere zgleda, da drugega – razen veselja – ne poznajo, ne vedo za spore med plemeni, za revščino, za kulturno stratifikacijo, za tradicijo…).

Kot potopisni antropolog sledi ljudstvu, ki ga vidi kot zbor. Ta naj bi v njegovem filmu dobil temeljno vlogo. To so kmetje, ki mu razkazujejo svoja orodja, posode, barake, revščino, otroke zavezane v rute in prilepljene na hrbte upognjenih žensk. Ob zboru se dviga glasba iz arhiva sovjetskih revolucionarnih uspešnic.

Kot potopisni sociolog se spusti na robove življenja, v afriške borgate in zaključi, da mora biti njegov film ljudski. Gre na tržnico in fascinirano blodi med tradicijo in ohranjeno dediščino.

Ne bom zapostavil razvoja, pravi in postavi kamero pred tovarno, kjer  opazuje dekleta, ki se nosijo že po novem in žene, ki se nosijo še po starem.

Ne bom pozabil izobrazbe, pravi in obstane pred šolsko zgradbo, kjer se učenci učijo tudi na njivi, češ, da je študij tudi delo. Ko gre v razred zaključi, da so afriški študenti pasivni, ponižni in ubogljivi.

Nato se premesti med afriške študente, ki študirajo v  Rimu. Sprašuje jih, ali se jim zdi možen film o Orestu v sodobni Afriki. Vidijo kakšne podobnosti? Je možno videti Afriko na mestu nekdanje Grčije? Je možno pripisati Afriki demokracijo, ki ji je botrovala  Atena? Sploh pa – ali bi bilo bolje, da bi Oresta v Afriki posnel v  šestdesetih, ko se je osvobajala, ali sedaj, v sedemdesetih, ko naj bi bila bolj osvobojena? Kaj pravite fantje tu na zahodu? Ja, danes je Afrika moderna, vse bolj stremi za evropskimi vzori, izgublja karakter, odgovorijo afriški študenti v Rimu.

Scenarij piše s kamero

In se vrne v Afriko. In k svojem imaginarnemu filmu. Fascinantno! Scenarij piše s kamero. Loti se zasedbe Erinij – boginj maščevanja, ki zasledujejo in z umorom, krvjo ali prisego kaznujejo vsakega, ki se je pregrešil proti nenapisanim  moralnim zakonom. Ne, pravi, Erinije ne more »igrati« konkretne osebe, zasedel jih bo fluid, zasedla jih bo natura, zasedla jih bodo neskončna stara, trdna in v vetru razžarjena drevesa v savani. Natura in iracionalnost, animaličnost – tudi ranjeni lev v travi je lahko Erinija! Usoda furij – rimske enačice erinij- je zapisana v njihovem izginotju – z njimi izginja stara Afrika.

Ko zasede vloge, poiskane s potopisno kamero čutečega antropologa, se loti režije. Arhivski posnetki iz vojne v Biafri. To bo trojanska vojna, pravi. Glavni junak naj bo ljudstvo. Troja, ki gori, črna trupla, ki jih črna roka vleče na kupe. Žalost, bolečina, smrt – vse to so večna dejstva. Troja, Biafra, karkoli – vse je smrt in bolečina.

In se preseli v Rim. Oresteja  bo peta, pravi in nas prestavi pred osamljene instrumente. Pel bo ob jazzovski spremljavi. Črna barva zvokov, črnih izvorov. Deset milijonov afriških proletarcev pomenijo danes liderstvo tretjega sveta, pravi. Instrumenti dobijo svoje lastnike. Črne in bele. Beli, ki so jih oplodili črni zvoki. Vodi jih Gato Barbieri, argentinski jazz tenor saksofonist. Kasansdra in Agamemnon vadita svoje uvodne speve. Jam-session z Ajshilovim tekstom, sodobna improvizacija belega bluesa in črnih ritmov.

Vrnemo se v arhiv, ki ga je priskrbela Biafra. Tu ostane Pasolini brez komentarja. Smrt upornika je zastrašujoča. Boleča. Neznosna. Lahko je Agamemnova, lahko je Ajgistova, lahko je revolucionarjeva, lahko je smrt kogarkoli.

Agamemnov grob je v dokumentarcu že zaigran. Obnovljen pravzaprav, saj zaprosi kar domačine, da obudijo stare običaje pokopa in poklonitve pokojniku. Elektra se na grobu sreča z bratom Orestom. Orest, slučajni mladenič iz vasi, naj bi razmišljal:  Bog, poglej nas, mi (Afričani) smo sinovi brez očetov, smo sirote (v tranziciji), na nas pritiskajo temne sile, ki nas vzpodbujajo k maščevanju...In vsuje se temnost grozovite nevihte. Posnetki so nežni prizori upognjene narave, dreves in trave. Orest nadaljuje pot proti Atenam.

Tempelj kot univerza

Božji hram je za Pasolinija danes univerza.

Grški tempelj v Delfih Pasolini postavi v glavno mesto Konga. Moderna stavba je zgrajena s pomočjo kitajskega denarja, pravi Pasolini in že kroži po knjižnici, kjer so vse knjige ameriške oziroma v angleščini. Tu je dramatika, sveto pismo, tu so učbeniki in slovarji. Orest pride v Atene. Ko Pasolini  razpreda o sodišču in Atenini odločitvi, da mora o Orestovi kazni ali nedolžnosti soditi ljudstvo ne pa bogovi, se s kamero sprehaja bo bankah. Če so  Oresta obsodile Erinije, so ga obsodile v imenu nature – v imenu poravnave  božje volje.  Atena je iz fevdalne božje volje prestopila v demokracijo.

Pasolini se vrne k svojim rimskim študentom iz Afrike. Ok, pravi, sedaj ste sledili mladeniču, ki je prišel v sodoben svet, kot ga je začrtala Atena. Se počutite kot »Oresti« tudi vi, tu v sodobnem zahodnem  svetu? Nekoliko že, saj smo prišli v civilizacijo, pravi eden.  Ampak  ne… ne odkrivamo boljšega sveta, tudi novega ne, pravi drugi.

Usoda je v rokah ljudstva, zaključi Pasolini. Pravzaprav ne zaključi, ker pravi, da zaključka ni. Nova nacija je rojena, meni na koncu. Problemi so neskončni, a ti se ne rešujejo, ti se živijo. Prihodnost je v tesnobi pred prihodnostjo. Tesnoba pa je tudi potrpljenje, pravi Pasolini  na koncu svojega scenarija, napisanega s filmom.

Niti enega razloga ni imel, da bi po tem filmu res posnel celovečerni film. S filmom napisan scenarij Afriška Oresteja  je eden boljših Pasolinijevih  filmov.