Letošnji Piranski dnevi arhitekture izpostavljajo temo etike v arhitekturi – torej vprašanje, ki je bilo tako ali drugače prisotno na vseh Piranskih dnevih. Ti so namreč desetletja mislili prostor v luči družbene in osebne odgovornost do bivanjskega, presegali so domačijskost z razumevanjem konteksta časa in okolja ter vrednotili arhitekturo izven njenega pragmatičnega inženirstva. Prečesali so ključne dileme stroke in s srečevanji avtorjev iz vsega sveta prebijali membrano tišine okrog arhitekturnih zidov, ki znajo biti tako tihi, če njihove prezence ne osvetli oko in ji ne da teže uho.

Skratka, niso zaplodili le določene senzibilnosti do okolja, torej možnosti ločevanja skladnega od zgrešenega, dobrega od hipnega, presežnega od povprečnega …, temveč so se ob njih na neki naravni način plodili tudi vzporedni projekti: od revije Piranesi, arhitekturnih nagrad, delavnic in univerzitetnih mreženj, do prekrvavitve ostalih strokovnih sredin. Tudi v tem kontekstu lahko govorimo o etiki, torej o dolžni odgovornosti stroke, da usmerja reflektorje na prave stvari.

Na Piranskih dnevih arhitekture se ni razpravljalo o aktih, zakonih, nacionalnih programih, pravilnikih in inštrumentih odločanja, s katerimi se posegi v prostor postavljajo skozi sito zato, da bi družba varovala sama sebe pred vdori nerazumnega, nelepega, nespoštovanja vrednega, destruktivnega, divjega, inertnega ali črnozgrajenega.

Tu se ni govorilo o konkretni regulativi, ampak o tistih miselnih okvirih, ki bi morali biti tej regulativi imanentni. Ki bi ji morali dajati meso in kri. Zrak in dušo.
Evidenca in valorizacija objektov slovenske moderne arhitekture v letih 1945-70, ki so jo pred dobrim desetletjem izpeljali mladi arhitekti in arhitektke, je primer omenjene prekrvavitve in tudi dojemanja, da se slovenska moderna ne konča pri Plečniku in da je mnogo avtorjev, katerih dela sicer (še) nimajo statusa kulturnih spomenikov, so pa dragocena in v svoji specifiki vredna skrbne zaščite. Izbor, ki je v prvi fazi segal do leta 1970 (do druge faze na žalost ni prišlo), je zajel avtorje, kot so Bonča, Glanz, Jugovec, Ivanškova, Košak, Križaj, Mihelič, Mihevc, Edo Ravnikar, Sever, Mušič, Spinčič itd. Evidenca je bila narejena z namenom, da bi se objekte, ki jih načenja zob časa ali pohota investitorjev, zaščitili na način strokovno usmerjene prenove. Med drugim je ekipa Evidence predlagala oblikovanje strokovnih komisij, ki bi preverjale predvidene posege na izbranih objektih in pomagale soglasodajalcem ali investitorjem pri odločanju. Zavod za spomeniško varstvo Slovenije je kasneje tovrstno komisijo tudi ustanovil. Toda na način, da je vanjo večinsko imenoval zastopnike svojih ekspozitur po Sloveniji, ki so lahko v trenutku, ko bi mislili po svoje, v konfliktu s svojimi nadrejenimi. Komisiji pa tudi ni dal potrebne moči, tako da je na ključne zdrse pri neprimernih posegih v dragocena dela moderne (in postmoderne) glasneje opozarjal senzibilen del arhitekturne stroke v okviru razstav, razprav in javnih opozoril.
Ni čudno, da mi je sedanja direktorica Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) posredovala zapisnik Komisije za arhitekturo 20. stoletja, kjer so vrednotili poseg v Hotel Piran, šele po uporabi Zakona o dostopu informacij javnega značaja. Držala ga je namreč v predalu z različnimi izgovori, tudi rekoč, da je mnenje komisije le mnenje – itak namenjeno njej in ne zainteresiranim. V bistvu pa je šlo za nedvoumne (in za ZVKDS neprijetne) ugotovitve, da so bili nedavni obnovitveni posegi v Hotel Piran – v hotel, ki stoji za vogalom vsakoletnega prizorišča Piranskih dnevov arhitekture in ga je avtorsko zasnoval inciator samih Piranskih srečanj – neprimerni. Zapisali so, da so s prenovo nekatere kvalitete zasnove Vojteha Ravnikarja degradirane: od detajliranega pritličnega vhoda do vrhnje etaže s teraso. Od popolnoma zgrešenega oblačenja marmornatih elementov v les do zbrisa modre keramične obrobe balkonov na fasadi. “Že izbor in obdelava materialov kaže nerazumevanje mediteranske arhitekture in avtorskega dela,” so med drugim zapisali in svetovali, da se vse skupaj popravi, tudi v luči dejstva, da posegi niso v skladu z varstvenim režimom naselbinskega spomenika, ki ga varuje zakon o varstvu kulturne dediščine.

Jasne besede, trda dejstva, ki bi jih vodstvo ZVKDS rado ohranilo v tajnosti.

Skratka, ugotovili so to, kar vsako senzibilno oko prepozna kot skazitev, cepljeno na aroganco bahajočega se lastnika, ki se je na avtorski podpis spravil s pomočjo dekoraterja.

Receptorski pult z referenco ladje je namreč zamenjal z baročno škatlo, ki sloni na kičasti bergli. Marmornate stebre, ki so odsevali morje, je oblekel v fiktivno lesen gvant obupnega kroja, po prostoru natlačil konjske glave in pred očmi Obalnih galerij obesil veleblagovniške slike. Izbrisal je hotelski zaščitni znak Ranka Novaka, vhoda spremenil v šablonsko kuliso severnjaškega puba, z lesenimi cvetličnimi koriti izničil eleganten stik hiše z morjem in na kamen, ki je davno od tega služil za vezanje ladijskih vrvi, zabetoniral posoda za rože. S “holzerskim” prostorom je izbrisal specifičen avtorski raster kvadrata in nekdanji piano bar na vrhu hotela spremenil v apartma z dragim pogledom. Pogledom, ki ga je nekoč lahko spremljal zvok klavirja in vonj jutranje kave za vse obiskovalce, ne le izbrance, ki imajo sedaj na voljo individualizirano obravnavo. Najbrž tudi gabaritno spremenjeno teraso. Aleksander Jančar, lastnik in direktor izvajalca prenove Eurotasa (z raziskave vredno zgodovino), sedaj razlaga, da niso dobili iste keramike (!?) in so jo pač prepleskali v belo, za leseno preobleko elegantnega marmorja pa so se odločili, ker so hoteli vnesti več topline (?!), sploh pa da so se v Piran prišli borit za goste in naj se jim pri tem ne nagaja. Nagaja?
Je to zmaga novodobnega materializma, kjer avtorski izraz nima več nobene cene, pristojne inštitucije pa učinkovite moči? Naj se namesto njih vsakič na novo dviguje stroka – enkrat proti posegom v Cankarjev dom, drugič proti skazitvi Kristlovih, Križajevih, Severjevih in del tistega, ki je naslednji v vrsti? Kje so meje degradiranja zakonskih obvez? Ali jih je morebiti potrebno dopolniti na točki, kjer so se razrahljale nekoč že vzpostavljene zaveze javnih arhitekturnih natečajev in trdnejšega varstva avtorskih pravic, ki so trenutno v arhitekturi slabše zaščitena kot sekunde filmskega materiala ali vrstice literarnega dela?

Zakon o avtorskih pravicah namreč daje arhitektom zgolj pravico, da delo fotografirajo, pravico predelave s soglasjem avtorja pa omeji na objekt, ki je bil nagrajen na javnem natečaju, pa še pri tem ne sme povzročiti nesorazmernih stroškov ali podaljšati predelave. Ureditev, kjer ima lastnik zgrajenega arhitekturnega objekta pravico prosto predelati je nastala – na žalost – v soglasju z nekaterimi arhitekti.

Poti do bolj etične regulative in budnih pogledov so se pred nekaj leti začele tudi na državni ravni, ko je arhitektura prvič dobila mesto v Nacionalnem programu za kulturo s konkretnimi premiki ob tem. A vendarle – prioritete so različne, zato skrbi sedanji NPK, ki si vzame štiri leta za pisanje strategije o vprašanjih, ki imajo predelane že ključne odgovore, detektirane probleme in tudi nakazane poti iz njih.
Piranski dnevi arhitekture so se rodili v času intelektualno močnih, vznesenih, pionirskih, emocionalno nabitih ljubiteljskih energij in upanj, da nič ne more ostati brez odmeva. Da se bodo vedenja plodila, meljorirala krajino in kulturo bivanja. Etika je bila vtkana v prikazovanje dobrih praks, s čimer se je neetično poseganje v prostor kazalo kot njen negativ. Ukvarjali so se z dobrim, da bi brisali slabo.
A živimo v spremenjenih časih, ko kultivirano brišejo kompromisi, ko ni investicij, ko arhitekti delajo pod ceno, ko obstaja divji trg na trgu, ki sploh ni več trg … Zato investitor nemalokrat postane kralj – lastnik občega, ne le svojega, ki z arhitektom, ki štanca inetrjere na meter, marmor skrije v linolej, potezo zbriše s konjskimi glavami in na tisočletni pomol “prišvasa” beton.
Ob prej omenjeni Evidenci je Vojteh Ravnikar zapisal, da je “hiša prostorski organizem, ki se odziva življenju, pretakajočemu se skozenj. Podvržena je razno raznim prezidavam in dozidavam, ki kot posledica bolj ali manj upravičenih investitorjevih želja po spremembah posegajo lahko v osnovni avtorski koncept ter tako kazijo njegovo končno podobo – v kolikor je popolnoma ne razvrednotijo. Vemo, da je treba tudi v gotske stavbe napeljati elektriko, toplovod in telefon. Ne gre za apriorno zavračanje kakršnega koli posega, a potreben je trden nadzor pristojnih in kritiški aparat, ki vzpostavi nujno vrednostno razmerje in – če govorimo o moderni – definira hierarhijo posameznih arhitekturnih stvaritev, kar omogoča opredelitev za njihovo varovanje kot splošne javne vrednote. Če tega ne uredimo sami, se pravi, če sami nismo sposobni samospoštovanja, od koga naj ga tedaj pričakujemo? V kolikor obravnavana iniciativa Evidence ne rezultira v pravni sistem, ki ustrezneje vrednoti naše delo, se bojim, da lahko zaključim le z zgodbo o sveti Klari, ki podnevi štrika in ponoči para.”

Majda Širca

objavljeno v Primorskih novicah, 7 val, 22. novembra 2013

 

 

 

 

 

Letošnji Piranski dnevi arhitekture izpostavljajo temo etike v arhitekturi – torej vprašanje, ki je bilo tako ali drugače prisotno na vseh Piranskih dnevih. Ti so namreč desetletja mislili prostor v luči družbene in osebne odgovornost do bivanjskega, presegali so domačijskost z razumevanjem konteksta časa in okolja ter vrednotili arhitekturo izven njenega pragmatičnega inženirstva. Prečesali so ključne dileme stroke in s srečevanji avtorjev iz vsega sveta prebijali membrano tišine okrog arhitekturnih zidov, ki znajo biti tako tihi, če njihove prezence ne osvetli oko in ji ne da teže uho.

Skratka, niso zaplodili le določene senzibilnosti do okolja, torej možnosti ločevanja skladnega od zgrešenega, dobrega od hipnega, presežnega od povprečnega …, temveč so se ob njih na neki naravni način plodili tudi vzporedni projekti: od revije Piranesi, arhitekturnih nagrad, delavnic in univerzitetnih mreženj, do prekrvavitve ostalih strokovnih sredin. Tudi v tem kontekstu lahko govorimo o etiki, torej o dolžni odgovornosti stroke, da usmerja reflektorje na prave stvari.

Na Piranskih dnevih arhitekture se ni razpravljalo o aktih, zakonih, nacionalnih programih, pravilnikih in inštrumentih odločanja, s katerimi se posegi v prostor postavljajo skozi sito zato, da bi družba varovala sama sebe pred vdori nerazumnega, nelepega, nespoštovanja vrednega, destruktivnega, divjega, inertnega ali črnozgrajenega.

Tu se ni govorilo o konkretni regulativi, ampak o tistih miselnih okvirih, ki bi morali biti tej regulativi imanentni. Ki bi ji morali dajati meso in kri. Zrak in dušo.
Evidenca in valorizacija objektov slovenske moderne arhitekture v letih 1945-70, ki so jo pred dobrim desetletjem izpeljali mladi arhitekti in arhitektke, je primer omenjene prekrvavitve in tudi dojemanja, da se slovenska moderna ne konča pri Plečniku in da je mnogo avtorjev, katerih dela sicer (še) nimajo statusa kulturnih spomenikov, so pa dragocena in v svoji specifiki vredna skrbne zaščite. Izbor, ki je v prvi fazi segal do leta 1970 (do druge faze na žalost ni prišlo), je zajel avtorje, kot so Bonča, Glanz, Jugovec, Ivanškova, Košak, Križaj, Mihelič, Mihevc, Edo Ravnikar, Sever, Mušič, Spinčič itd. Evidenca je bila narejena z namenom, da bi se objekte, ki jih načenja zob časa ali pohota investitorjev, zaščitili na način strokovno usmerjene prenove. Med drugim je ekipa Evidence predlagala oblikovanje strokovnih komisij, ki bi preverjale predvidene posege na izbranih objektih in pomagale soglasodajalcem ali investitorjem pri odločanju. Zavod za spomeniško varstvo Slovenije je kasneje tovrstno komisijo tudi ustanovil. Toda na način, da je vanjo večinsko imenoval zastopnike svojih ekspozitur po Sloveniji, ki so lahko v trenutku, ko bi mislili po svoje, v konfliktu s svojimi nadrejenimi. Komisiji pa tudi ni dal potrebne moči, tako da je na ključne zdrse pri neprimernih posegih v dragocena dela moderne (in postmoderne) glasneje opozarjal senzibilen del arhitekturne stroke v okviru razstav, razprav in javnih opozoril.
Ni čudno, da mi je sedanja direktorica Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) posredovala zapisnik Komisije za arhitekturo 20. stoletja, kjer so vrednotili poseg v Hotel Piran, šele po uporabi Zakona o dostopu informacij javnega značaja. Držala ga je namreč v predalu z različnimi izgovori, tudi rekoč, da je mnenje komisije le mnenje – itak namenjeno njej in ne zainteresiranim. V bistvu pa je šlo za nedvoumne (in za ZVKDS neprijetne) ugotovitve, da so bili nedavni obnovitveni posegi v Hotel Piran – v hotel, ki stoji za vogalom vsakoletnega prizorišča Piranskih dnevov arhitekture in ga je avtorsko zasnoval inciator samih Piranskih srečanj – neprimerni. Zapisali so, da so s prenovo nekatere kvalitete zasnove Vojteha Ravnikarja degradirane: od detajliranega pritličnega vhoda do vrhnje etaže s teraso. Od popolnoma zgrešenega oblačenja marmornatih elementov v les do zbrisa modre keramične obrobe balkonov na fasadi. “Že izbor in obdelava materialov kaže nerazumevanje mediteranske arhitekture in avtorskega dela,” so med drugim zapisali in svetovali, da se vse skupaj popravi, tudi v luči dejstva, da posegi niso v skladu z varstvenim režimom naselbinskega spomenika, ki ga varuje zakon o varstvu kulturne dediščine.

Jasne besede, trda dejstva, ki bi jih vodstvo ZVKDS rado ohranilo v tajnosti.

Skratka, ugotovili so to, kar vsako senzibilno oko prepozna kot skazitev, cepljeno na aroganco bahajočega se lastnika, ki se je na avtorski podpis spravil s pomočjo dekoraterja.

Receptorski pult z referenco ladje je namreč zamenjal z baročno škatlo, ki sloni na kičasti bergli. Marmornate stebre, ki so odsevali morje, je oblekel v fiktivno lesen gvant obupnega kroja, po prostoru natlačil konjske glave in pred očmi Obalnih galerij obesil veleblagovniške slike. Izbrisal je hotelski zaščitni znak Ranka Novaka, vhoda spremenil v šablonsko kuliso severnjaškega puba, z lesenimi cvetličnimi koriti izničil eleganten stik hiše z morjem in na kamen, ki je davno od tega služil za vezanje ladijskih vrvi, zabetoniral posoda za rože. S “holzerskim” prostorom je izbrisal specifičen avtorski raster kvadrata in nekdanji piano bar na vrhu hotela spremenil v apartma z dragim pogledom. Pogledom, ki ga je nekoč lahko spremljal zvok klavirja in vonj jutranje kave za vse obiskovalce, ne le izbrance, ki imajo sedaj na voljo individualizirano obravnavo. Najbrž tudi gabaritno spremenjeno teraso. Aleksander Jančar, lastnik in direktor izvajalca prenove Eurotasa (z raziskave vredno zgodovino), sedaj razlaga, da niso dobili iste keramike (!?) in so jo pač prepleskali v belo, za leseno preobleko elegantnega marmorja pa so se odločili, ker so hoteli vnesti več topline (?!), sploh pa da so se v Piran prišli borit za goste in naj se jim pri tem ne nagaja. Nagaja?
Je to zmaga novodobnega materializma, kjer avtorski izraz nima več nobene cene, pristojne inštitucije pa učinkovite moči? Naj se namesto njih vsakič na novo dviguje stroka – enkrat proti posegom v Cankarjev dom, drugič proti skazitvi Kristlovih, Križajevih, Severjevih in del tistega, ki je naslednji v vrsti? Kje so meje degradiranja zakonskih obvez? Ali jih je morebiti potrebno dopolniti na točki, kjer so se razrahljale nekoč že vzpostavljene zaveze javnih arhitekturnih natečajev in trdnejšega varstva avtorskih pravic, ki so trenutno v arhitekturi slabše zaščitena kot sekunde filmskega materiala ali vrstice literarnega dela?

Zakon o avtorskih pravicah namreč daje arhitektom zgolj pravico, da delo fotografirajo, pravico predelave s soglasjem avtorja pa omeji na objekt, ki je bil nagrajen na javnem natečaju, pa še pri tem ne sme povzročiti nesorazmernih stroškov ali podaljšati predelave. Ureditev, kjer ima lastnik zgrajenega arhitekturnega objekta pravico prosto predelati je nastala – na žalost – v soglasju z nekaterimi arhitekti.

Poti do bolj etične regulative in budnih pogledov so se pred nekaj leti začele tudi na državni ravni, ko je arhitektura prvič dobila mesto v Nacionalnem programu za kulturo s konkretnimi premiki ob tem. A vendarle – prioritete so različne, zato skrbi sedanji NPK, ki si vzame štiri leta za pisanje strategije o vprašanjih, ki imajo predelane že ključne odgovore, detektirane probleme in tudi nakazane poti iz njih.
Piranski dnevi arhitekture so se rodili v času intelektualno močnih, vznesenih, pionirskih, emocionalno nabitih ljubiteljskih energij in upanj, da nič ne more ostati brez odmeva. Da se bodo vedenja plodila, meljorirala krajino in kulturo bivanja. Etika je bila vtkana v prikazovanje dobrih praks, s čimer se je neetično poseganje v prostor kazalo kot njen negativ. Ukvarjali so se z dobrim, da bi brisali slabo.
A živimo v spremenjenih časih, ko kultivirano brišejo kompromisi, ko ni investicij, ko arhitekti delajo pod ceno, ko obstaja divji trg na trgu, ki sploh ni več trg … Zato investitor nemalokrat postane kralj – lastnik občega, ne le svojega, ki z arhitektom, ki štanca inetrjere na meter, marmor skrije v linolej, potezo zbriše s konjskimi glavami in na tisočletni pomol “prišvasa” beton.
Ob prej omenjeni Evidenci je Vojteh Ravnikar zapisal, da je “hiša prostorski organizem, ki se odziva življenju, pretakajočemu se skozenj. Podvržena je razno raznim prezidavam in dozidavam, ki kot posledica bolj ali manj upravičenih investitorjevih želja po spremembah posegajo lahko v osnovni avtorski koncept ter tako kazijo njegovo končno podobo – v kolikor je popolnoma ne razvrednotijo. Vemo, da je treba tudi v gotske stavbe napeljati elektriko, toplovod in telefon. Ne gre za apriorno zavračanje kakršnega koli posega, a potreben je trden nadzor pristojnih in kritiški aparat, ki vzpostavi nujno vrednostno razmerje in – če govorimo o moderni – definira hierarhijo posameznih arhitekturnih stvaritev, kar omogoča opredelitev za njihovo varovanje kot splošne javne vrednote. Če tega ne uredimo sami, se pravi, če sami nismo sposobni samospoštovanja, od koga naj ga tedaj pričakujemo? V kolikor obravnavana iniciativa Evidence ne rezultira v pravni sistem, ki ustrezneje vrednoti naše delo, se bojim, da lahko zaključim le z zgodbo o sveti Klari, ki podnevi štrika in ponoči para,” je dodal.