http://www.youtube.com/watch?v=cv14OiY56FQ
Če si na področju etnologije že celih devetdeset let inštitucija, ki zbira, preučuje, shranjuje, opisuje in prikazuje zgodbe sveta, človeka, identitet, spomine, doživetja, običaje, ljudi in podobe mojega ali tvojega okolja, pomeni, da tkeš zven časa in zlitje prostora. Tako kot tisti alikvotni glasbeni toni, ki so skoraj neslišni, a brez njih ni sozvočja in tudi ne ključne barve osnovnega tona.
In prav plastenje časa in prostora, kulture in nature, podobe in zvoka – prav nalaganje in hkrati razgaljanje spominjanja – je ključ filma, ki je nastal ob devetdesetletnici Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani.
Miha Vipotnik ni uradniški pedagog, ki bi ob taki priložnosti sestavil filmski katalog časovnic, z zaznamki muzejske zbirke in s fanfarami obelodanjenimi dejstvi, ki so tkala devetdesetletno zgodbo. Raje naredi nov »eksponat«, ki govori o njemu nas in drugih na način plastenja in tkanja smislov, pomenov, spominov, asociacij in povezovanj znanih ter manj znanih podob.
Delci naše preteklosti se nalagajo na videz slučajno, na videz loterijsko in na način, ki nas sili v naše lastno dopolnjevanje videnega. Čipka postane grafika, ki najde odsev v travi, koledniki se naslonijo na duhce, rdeča ženska ruta se pretopi v cvetje poslikane skrinje, vol z vozom ni daleč od fičota, kurent od Afričana. Vse te etnološko in antropološko videnje časa, ki ga tkejo ljudje, kot da se vrže v centrifugo centralnega registra, v bazno banko podatkov, ki pomešana in potem ponovno sestavljena, na koncu naštrika popolnoma strukturiran vzorec slovenskega prtiča.
Film nam s svojo strukturo pač pove, da je naša identiteta zgolj skupek enako delnih – alikvotnih- delcev brez ostanka, ki jih čas in prostor premetava po različnih orbitah, zavisi pač kako in kdaj jih kdo utiri. Vse te orbite – ne glede na to, ali so na vasi, v hlevu, stolpnici, Afriki, na makedamu, v travi ali na asfaltu…so pač naš miselni, izkustveni, materialni in duhovni svet, ki v nas pušča usodne sledove. Pravzaprav še več: zaradi njega smo to, kar smo. Seveda vmes pozabljamo, potiskamo, spregledamo, večino krat pa kar niti ne vemo.
Film natelovadi naše pomnjenje in hkrati zapolni naše spozabljanje – sploh v uvodnem besednem prologu, ko nam z brento, prangerjem, kimpežom, remenko, jerbasom, trničem, preslico, ponkom, nečkami, koledniki, navčkom, permandeljem, čupo, limanicami, ošpeteljem, teslirjem, pindekelčekom, čelešnikom, šegami, lojternikom itd… sporoča, da je potrebno razmeroma malo časa, v katerem se aktivira možganska tipka »delete« in še manj tistega časa, ko pritiskamo na tipko »insert«.
Vendarle: nič objokovanja ob tem! Kajti tudi ta levitev je v sozvočju z življenjem, spreminjanjem in potovanjem skozi čas. Ključno je, da se na tej makedamsko- asfaltni poti zavedamo, da je čas preprosto vreden spomina. Sploh, če ga obujamo v podobah, ki jih je treba lupiti kot čebulo. Z malo solznim očesom se tako slike vidijo bolj srčno in pomenljivo, sporoča Miha Vipotnik.