Ustavno sodišče je te dni  odločilo, da sta Zakon o Slovenskem filmskem centru, javni agenciji RS in Zakon o RTV Slovenija  med seboj skladna. Za domačo kinematografijo je ta odločitev dobra novica. Slovenski  film se bo torej sofinanciral tudi z izvenproračunskimi viri. To je bila dolgoletna želja filmskih ustvarjalcev in to je tudi  pogosta ter dobra praksa v tujini.

http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/o/CF1449B3D8D61554C1257B1E00314673

Ustavno sodišče je torej potrdilo, da mora javni zavod RTVS nameniti del sredstev iz prispevka za izdelavo kinematografskih filmov. Zakon o slovenskem filmskem centru, ki je bil sprejet pred tremi leti namreč javnemu zavodu RTVS nalaga, da nameni najmanj 2 % od zbranega prispevka za filmsko produkcijo neodvisnih producentov, ki se predvaja tudi v kinematografih in ne le na TV. To določbo je v ustavno presojo poslala RTVS, ki je menila, da bi moral Zakon o RTVS bolj nedvoumno definirati zapoved izdvajanja deleža prispevka za filmsko ustvarjalnost. To je bilo namreč jasno zapisano v novem zakonu o RTVS, ki pa je na referendumu padel. Ustavno sodišče je smiselno argumentiralo, da gre za dejavnost, ki je načelno definirano tudi v obstoječem zakonu, zatorej ni preprek za filmsko produkcijo znotraj javne televizije.

Dejstvo, da bodo imeli filmski ustvarjalci bolj odprta vrata, več možnosti produkcije in da ne bodo vezani izključno na Slovenski filmski center, je dokaj pomembno. Resda je bila že do sedaj TVS ena ključnih partneric filmskih producentov – po osamosvojitvi, ko se je grdo razgrajeval slovenski film,  je bila dolgo časa celo edina producentka. A v trenutnih varčevalnih razmerah je pri filmskih projektih vse bolj zadržana. Na tem mestu velja še poudariti, da  Zakon o slovenskem filmskem centru zavezuje tudi komercialne televizije, da namenijo najmanj 5% dobička od preteklega leta produkciji kinematografskih filmov. Mimogrede – ali to res počnejo ne vemo, saj ne vemo, ali skrbnik zakona sploh bdi nad njegovim izvajanjem, saj na ekranih komercialne televizije ne opažamo tovrstnih prebojev.

Vendarle  pa so nekatera trenutna dejstva, ki se navezujejo tudi na izvrševanje zakonske norme  za RTVS neprijetna. Javnemu zavodu RTVS je vlada nedavno znižala prispevek kar pomeni, da zavod močno krči zakonske obveze, kaj šele tiste, ki jih sedaj sprošča odločba US.

Varčevanje, ki je posledica zmanjšanja prihodkov iz naslova plačil naših »elektro« položnic, je še najbolj prizadelo prav  uredništva za igrani, dokumentarni oziroma umetniški program. Ne le, da obstaja nevarnost, da bo Slovenija na ta način kršila edino direktivo na področju kulture, ki govori o obveznem deležu lastne (in EU) produkcije in deležu del iz naslova neodvisnih producentov, temveč tudi nevarnost, da bo ugašal  najbolj paradni in lahko tudi prodorni del ustvarjalnosti javnega servisa. Saj vemo: ceneje je kupiti tuj material kot proizvajati lastnega. A za narod je dražje, če pušča ustvarjalni potencial brez kreativnih možnosti in posledično zgodovinskega spomina. RTVS je namreč najbolj dragocena  banka naših identitet.

Vlada bi/bo morala torej tudi v luči odločitve US – pa ne le zaradi nje – popraviti višino plačila RTV prispevka, ki je bil  nedavno znižan – in to brez kakršnih koli izračunov in analiz. Če bo nova vlada več kot zgolj krpala napačne in škodljive odločitve prejšnje vlade, se bo nedvomno odločila tudi za spremembo tistih zakonskih določil, ki puščajo javni zavod v politični odvisnosti. A koristen korak bo naredila že s tem, če bo uredila višino RTV prispevka. Naj spomnimo, da smo nekoč to poglavje rešili tako, da je bil RTV prispevek vezan na rast življenjskih potrebščin, ne pa na vsakokratno voljo vlade, ki je lahko tudi preko uravnavanja plačila javne službe, uravnavala svoj vpliv v njej.