Spoštovani minister dr. Žiga Turk in spoštovani trikratni Janez Janša !

Kot ena izmed prejemnic pisma ministru dr. Žigi Turku (14. februarja 2013) v katerem podpisniki  JJ & JJ & JJ  pričakujejo od nekdanjih ministrov za kulturo pojasnila zakaj sta MK in FS sofinancirala določene projekte Zavoda Maska in Aksiome, predvsem film Jaz sem Janez Janša, naj povem, da v mandatu 2008 – 2011 zato, ker so kompetentni in avtonomni ocenjevalci vlog presodili, da so njihove vloge  kakovostne in vredne podpore. Zgolj to in pika. Po nedavnem ogledu dokumentarnega filma lahko rečem, da je bila njihova presoja dobra.

Ob (tudi v pismu izpostavljeni) polemiki, ki je spremljala nastanek tega filma, pa me je močno zaskrbelo stališče ministra in njegovih sodelavcev, ki so izrazili veliko obžalovanje, da ne morejo prekiniti večletnih pogodb z avtorji projektov »ki podpihujejo politični posmeh in sovraštvo in diskreditirajo posameznika«. V tem kontekstu so napovedali ukrepe, s katerimi bi lahko izločili iz financiranja tiste že sprejete projekte, ki jim niso všeč. Napovedali so torej cenzuro.

V odgovoru (Odgovor Janši, Janši in Janši, Delo, Dnevnik 20.02.2013 & http://blog.zturk.com/2013/02/odgovor-jansi-jansi-in-jansi.html) minister Turk ne pojasni kaj pomenijo ti ukrepi in na kakšen način meni legalizirati cenzuro. To ključno vprašanje, ki  lahko pomeni regresijo iz 21. v 20. stoletje in zdrs  iz odprte v avtoritarno družbo, ostane brez odgovora. Odsotnost odgovora  je zgovorna, saj   lahko  pomeni, da izrečena želja po diskrecijskih posegih politične volje ni le stvar impulzivne reakcije, temveč realna nevarnost. Zato strah pred njo ostaja, kar bi moralo skrbeti slehernega ustvarjalca in ustvarjalko.

Večletne (štiriletne) programske razpise za samostojne ustvarjalce smo  leta 2009 uvedli prav zato, da se nevladnemu sektorju zagotovi večja stabilnost, boljše povezovanje, dolgoročnejše načrtovanje in lažje črpanje evropskih sredstev. Ob znatnem zvišanju sredstev za neinstitucionalno področje kulture se je tako vsaj deloma izboljšal status enega bolj vitalnih delov kulturnega ustvarjanja. Danes so sicer ti standardi padli in samostojni ustvarjalci so v vse bolj nelagodnem položaju, ki je posledica vladne dietne politike, ekonomskih razmer in odsotnega  dialoga. V kolikor bodo kaznovani še s samovoljo, da se politiki nevšečni projekti sankcionirajo s prekinitvijo že sklenjenih pogodb in s političnimi kriteriji ocenjevanja pomeni, da se vračamo v čas instrumentaliziranja kulture za politično-ideološke namene.

Minister ta čas sicer pripisuje drugim – kot otrok, ki v iskanju potrditve in očiščevanju lastne krivde, maščevalno pokaže s prstom na drugega: »Samo iz totalitarnih režimov (in prejšnje vlade) pa so znani primeri, ko bi žalitve političnih nasprotnikov financirali z javnimi sredstvi.«

Tako minister prejšnjo vlado – torej tudi mene –  postavlja ob bok totalitarnemu režimu. Ker gre očitno za njegovo projekcijo, torej prepoznavanje  drugega skozi sebe, se človek svobodnih prostorov kulture s tem ne bi smel obremenjevati.

Na tej točki seveda njegovega transfera ne prevzemam. Bolj me (nas) skrbi praksa,  ko se iz revanšizma in pod krinko varčevanja podira kontinuiteta zadovoljivo usklajenega kulturnega snovanja. Ko gre za igro mišic in podiranja kock – ne glede na to ali iz nevednosti, nemoči ali ubogljivosti – pa se nam/mi trga film. Kajti vsak rez pomeni tveganje, da teh programov in  projektov ne bo več nazaj, ali da bo potrebno ogromno časa in energije, da se ponovno vzpostavijo. Tu mislim na nedavno dobro zagnane kreativne kulturne industrije (KKI), ki so bile nekoč za današnjega ministra celo visoka (predvolilna) prioriteta (obljubil je celo direktorat) in so sedaj popolnoma zbledele. Mislim na SKICO (Slovenski kulturno informacijski center na Dunaju), ki je bila –  kljub visokim besedam v NPK o mreženju slovenske kulture po svetu – čez noč izbrisan. Tu mislim na kadrovsko in vsebinsko posiljevanje filma, na popolnoma na pamet znižan RTV prispevek (zato, ker ga je pač nekoč nekdo drug zvišal?), na nezakonit odpis nadzornikov javnega rtv zavoda in na poskuse discipliniranja medija. Tu mislim na delež od milijarde evropskih sredstev, ki jih je potrebno pokuriti v tem in naslednjem letu, projektov pa ni oziroma se za njih ne skrbi (Umetnostna galerija v Mariboru, knjižnica v Mariboru, Arhiv RS, že začete dediščinske obnove ipd.). Tu mislim na kaznovanje JAK, SFC, na ukinitev CSPU (Centra za sodobno plesno umetnost), na stagnacijo mreže GAMS (Galerije in muzeji Slo) in na številne druge razvojne projekte, ki pod alibijem varčevanja padajo kot domine. Zgolj zato, ker so se rodili v predhodni totalitarni vladi?

Nekoč je šlo za odprte prostore kulture. Zanikanje in izpodbijanje teh vrednot je žalostno, pa četudi bi bilo izrečeno iz spoznanja nemoči  tretjinskega dela ministra. Pa ni. Ključni problem je namreč tam, kjer ga minister in njegova ekipa ne znajo videti:  kulture ne ljubijo, umetnosti ne cenijo,umetnikov ne vidijo, jih ne slišijo in tudi razumejo jih ne.

Zato ostajajo zvesti Gospodarju ne pa Umetnosti.

Ampak ustvarjalci in ustvarjalke niso drevesa, ki bi potem, ko jim amputiraš bolne in preveč zaraščene veje, bolje uspevali. Nekoč je namreč minister dejal,  da se porezana drevesa bolj razcvetijo. Torej,da  bo počistil znotraj kulture zato, da bo le ta v prihodnosti bolje cvetela. Ustvarjalci tudi niso visoki in nizki, etablirani in takoimenovani, elitisti in marginalci, Ustvarjalnost je preprosto prostor svoboščin, kreacij in potenc. Ni je mogoče kar tako kastrirati in deželo s tem dolgoročno obsoditi na enoumje in  kreativni deficit. Ni mogoče kar tako zradirati strokovne a za odločevalce nekompatibilne ljudi, sekati zdravo tkivo in vrtnari z motiko edinega Gospodarja. Kajti jagenčki ne kar tako obmolknejo, pravi čas.

Majda Širca Ravnikar

Ljubljana 21.02 2012