S predsednikom republike dr. Danilom Türkom sva se mnogokrat pogovarjala o vprašanjih iz širšega področja kulture. Če se ozrem nazaj lahko rečem, da je bil najbolj suveren, najpogostejši, predvsem pa eden mojih najbolj senzibilnih sogovornikov, saj kulture ne razume kot marsikateri politik, ki jo nemalokrat zreducira na votlo formo.

Na začetku sem mu tak pristop pripisovala tudi sama. A zgolj do prvega srečanja, kjer mi je bilo takoj jasno, da o ustvarjalnosti ve več, kot običajno povedo  predsednikovi opomniki. Da na mednarodni parket tako rekoč ne stopi brez  spremstva slovenskih ustvarjalcev in da mu tuji niso nikoli neznanka. Da ne spregleda nobenega potiskanja na rob manjšin, ko so načeta načela človekovih pravic. Da ne stimulira drobnih, temveč ambiciozne ustvarjalne potenciale. Da ga skrbi zatohla zakonodaja, ki ohranja status quo. Zato sva o medijskih zakonih govorila več kot s predsednikom vlade. Zato ni molčal ob referendumu o zakonu o RTV, ki še posebej sedaj potrjuje pravilnost takratnih odločitev. Zato je debatiral o slovenskih umetnikih, ki so ga spremljali (mnogokrat na njegovo iniciativo) na pot v tujino. Zato me je spodbujal pri bolj velikopoteznih promocijah slovenske kulture v evropskih središčih. Zato ni niti za trenutek pomišljal, ko sem v EU odprla diskusijo o uvedbi ničelne stopnje davka na dodano vrednost za knjigo. Zato je glasno podprl pobudo kulturnikov, koso mu izročili peticijo z  več kot 7000 podpisi proti nesorazmernemu krčenju sredstev v kulturniškem proračun. Zato je zavrnil predlog povečevanja davka na dodano vrednost za časopise in revialni tisk.

Kakorkoli, redko kateri minister – pa tudi kulturnik – je bil v mojem mandatu ministrice za kulturo tako temeljit zagovornik umetnosti kot je bil predsednik države.

A ni šlo zgolj za načela in formalnosti. Le ta sem izkusila marsikje na popolnoma drugačen način, saj je za  politike kultura nemalokrat nekakšen oder paradiranja pod žarometi.V takih situacijah, ki jih takoj začutiš, seveda, me je bilo vedno malo sram. Z dr. Türkom mi namreč ni bilo namreč nikoli nerodno, da se dela nekaj kar ni, da se trudi govoriti nekaj kar ne pozna in da se na kakršen koli način pretvarja. Obratno, vedno mi je prikapljalo nekaj tistega ponosa, da po kulturni krajini ne paradira, temveč jo analizira in popolnoma suvereno v njej diskutira.

Spomnim se podelitve nagrade na mednarodnem literarnem festivala Vilenica leta 2009. Nagrado je takrat prejel eden največjih poznavalcev Srednje Evrope, popotnik, obmejni človek in svetovljan, Claudio Magris. Po podelitvi v kraški jami smo se zaklepetali ob kozarcu vina. Predsednik je užival in prijetno je bilo opazovati njegovo ugodje, ki ga je delil v dialogu s pisateljem. Nič predsedniškega, nič protokolarnega, nič egotripaškega, nič tistega dvorskega filinga. Bila sta kot dva literarna partnerja, ki uživata v  dialogu interpretacij. Dr. Türk je potoval po njegovi Donavi (1986) na način, kot bi (res obsežno) knjigo bral prejšnji dan. Citiral je misli iz The New York Review of Books, ki jih je nabral v preteklosti in popolnoma jasno je bilo, da tak dialog ni bil plod hitrega kurza pred državniškim dogodkom, temveč nabranega znanja, vedenja in interesa, široko akumuliranega v preteklosti. Ob tem klepetu, ki mu ne bi bil kos marsikateri literarni kritik, sem se počutila izjemno prijetno. Bil je spontan, suveren in človeški. Prijetno pa zato, ker  ti občutek vednosti, neblefiranja in spontanosti da neko dodatno samozavest, ki je vse premalo poznamo.

In za take občutke je predsednik večkrat poskrbel. Ne glede na to, ali je šlo za pomenkovanje o slikarstvu, jazzu, klasični glasbi, filmu, teatru, literaturi, plesu, arhitekturi…ali o filozofiji in kulturi manjšin.

Verjemite, redki so taki. V duhu njegove znane strpnosti in korektnosti se bom na tem mestu zadržala pri ocenah tistih, ki to niso.

Želim le, da dobri ostanejo. Nam vsem v dobro.