Vsako jutro, ko si rečem, da se bom vrgla v distanco, se še globlje vržem v depro. Ne more mi biti vseeno, ker zelo dobro vem kaj prinaša jutri.
Srečujem ustvarjalce, znanstvenike, svobodnjake, javne uslužbence, profesorje, pisce, filmarje…vsi so v krču, vsi bentijo, vsi so polni zgodbic, prigod in slabih izkušenj.
In? Kje je vaš glas, vprašam. Kje je tisti glas, ki presega bes nad bolje nagrajenim sosedom in bes nad možnostjo, da bi bil bes kaznovan? Kje je zastavek za tiste, ki bodo jutri izginili, ker za njih ne bo več niti honorarja za tisk, kaj šele za avtorsko delo.
Se je strah pred nadzorovanjem in kaznovanjem že tako vpil v zavest, da se splača molčati? So bile klofute, ki so vrnile udarec Tauferju, Preglu in podobnim res tako učinkovite, da se je prepustilo toku stanja stvari in čakanju na milostne poglede tistih, ki mirno žagajo naprej? In zakaj so bili glasovi Asociacij, društev, nekaterih sindikalistov in civilistov v času odprtega dialoga in še razprte mošnje bistveno bolj agresivni kot sedaj – v času, ko ni ne dialoga z oblastjo, niti denarja od nje.
Prihajam iz praznovanja 20 yrs of Soros in Slovenia. V Zavodu za odprto družbo, ki ga je vse do dobre kondicije naše države (po letu 2000 je na listi podpore ostal v glavnem le Mirovni inštitut) sofinancirala Sorosova fundacija, sem v devetdesetih soodločala o podpori projektom, ki jih država ni preferirala ali sploh ne vedela za njih. Večinoma iz polja alter scene, drugačnih miselnih polj in konceptov. V cca osmih letih (1992- 2000) se je s temi projekti dobro utrdila (in lažje preživela) scena robnih dejavnosti. Večino jih je kasneje prešlo v polje državne (so)podpore.
Na srečanju je marsikdo pripomnil, da bi se moral v teh depresivnih časih Sorosov koncept (=denar) vrniti – po zrelostnem izpitu tranzicijskih držav se je namreč premaknil v Afriko, na Balkan in v “tretji svet” – in oživiti (preživeti) depriviligirane skupine.
“Zakaj ne bi raje mislili, da se vrnejo izgubljene pravice doma?” sem zastavila/zaustavila njihovo tezo.
Odgovori?
Naj povzamem na kratko: ustrahovanje je doseglo svoje učinke. Strah, da se izgubi še to kar je ostalo. Zmotno prepričanje, da je sprožen glasek v lastnih ozkih krogih, dovolj. Iluzija, da en, dva twitta opravita z nasprotnikom. Prepričanje, da so socialna omrežja že revolucija. Misel, da se upor ne izzide. Občutek, da so za vogalom v lastnih vrstah izdajalci. Čakanje, da bo sosed naredil to, kar bi morali sami. Zavedanje, da skupnost ne obstaja več. Nezaupanje v individualno moč in hkrati bežanje v individualizem. Sebičnost. Nezmožnost tolerance do posameznikov v skupnosti. Neprepoznanje zanetenih sporov v združbah. Strah pred izgubo namišljene svobode. Nezavedanje suženjstva. Težave z artikuliranjem alternativ. Izogibanje medsebojnega dialoga. In še in še….kar njihov prav nič imaginarni nasprotnik ve bolje od njih.
“Hlapci! Za hlapce rojeni. Za hlapce vzgojeni,” je rekle nekdo pametnejši od mene …
In – bogme – imel je prav –
“Strah, da se izgubi še to kar je ostalo. Zmotno prepričanje, da je sprožen glasek v lastnih ozkih krogih, dovolj. Iluzija, da en, dva twitta opravita z nasprotnikom. Prepričanje, da so socialna omrežja že revolucija.”
Ironično, mar ne, da tole beremo na blogu?
D
Kadar (za)slišim besedo kultura, zagrabim za revolver, se je nekoč pridušal J. Goebbels. Janša na kulturo sicer ni tako alergičen, je le bolj perfidno praktičen, saj jo je stlačil na začelje Žigovega superministrstva tako, da človek, ki ne bere med vrsticami, sirote kulture tam sploh opazi ne.
Težko je dati glas za to, da se ohrani stanje, ki je bilo že prej slabo in kjer nihče ne ponuja nobene nove rešitve. Dialog mora biti obojestranski, predvsem pa brez tega, da se kakšne stvari prireja zato da laže kričiš svoje dalje.
Pa ne pravim, da ima vlada kakšne pomembnejše rešitve, v tem se ni spremenilo nič, tudi prejšnja jih ni imela. In ja je hecno, da morajo recimo samostojni kulturniki s cenzusom 60% povprečne slovenske plače (za umetniške projekte), ponujati rešitve javnim delavcem, ki imajo od 1.200€ neto plače na mesec navzgor. NGOji so pač vedno depriviligirani. Kar se ostalih tiče, so pa tu še vedno sindikati, 8%, pri najvišjih stroških, če izboljšajo svoje poslovanje za 10% so celo v plusu.
Ne pravim, da je simpatično, pravim samo da je bilo (zaenkrat) že prej bolj ali manj enako slabo. Če bo pa kdo napisal kakšen pameten nov program, pa dobi vsaj moj glas takoj. Žogica je na vaši strani, ki imate izkušnje, ambicije in politično moč, da dejansko to napišete, se da, tudi brez aktualne funkcije na področju. Verjetno ne rabimo vsi postati ministri za kulturo in kulturni sekretarji?
Ko je prišlo lani do predloga krutega rebalansa in krčenja sredstev za kulturo, je bilo sporočilo kulturnikov (pa tudi dela oblasti s predsednikom države vred) enotno, brez medsebojnega očitanja in spodkopavanja. To sem kvečjemu doživela sama v vladi, ker sem neustreznost rebalansa utemlejevala na bolečih realnih dejstvih (v kulturi smo spoštovali takratni “špar” program, drugje pa ne). Enotna beseda, ki je bila takrat zastavljena s strani javnega in nevladnega sektorja je dosegla svoj namen. Rebalans je bil na koncu zelo nežen.Pa ne gre le za denar, ki ste/so ga takrat branili. Šlo je za večpomensko sporočilo, ki ga sedaj pogrešam in o njem tudi zgoraj pišem. Nedvomno drži, da so pri urejanju kulture potrebne nekje tudi spremembe (poglavje o samozaposlenih je del sprememb – ne le finančnih – že doživel, sedaj bi morali pot nadaljevati). Toda sedaj predlagane (tiste, ki pač se kažejo tudi med vrsticami, v stališčih, programih in konceptih) niso produktivne. Ne gredo v smer avtonomije in spoštovanja ustvarjalnega dela, temveč v instrumentaliziranje kulture, v pragmatično, služnostno razumevanje ustvarjalnosti in v zanikanje (spreminjanje) pomena intelektualnega, znanstvenega, humanističnega duha…Koneckoncev je tudi brisanje samostojnega ministrstva za kulturo odpis njenega pomena.
Vsemu temu se je marsikdo postavil po robu in na tem tudi še vztraja. Pozdravljam vse te iniciative in vesela sem, ko slišim študente s Hlapci pred DZ, ko berem sporočila KOKSa, sledim virtualnemu ministrstvu za kulturo etc, etc. A te iniciative polagoma mreži nek “sum”, ki se je uspel (bolje: so ga uspeli) razpršiti med ljudmi: hm, saj gre le za cukanje denarja, tisti je dobil več kot je treba, oni ni vreden…mk bolje, da nimamo, saj tam so itak delili denar po socialističnih metodah – vsakemu nekaj, (meni) nič ali premalo. ….
Zgodba s samozaposlenimi bo kmalu dobila osebne pečate, češ tam so ljudje, ki živijo po nepotrebnem na naš račun. Pa kaj naj bi razlagala….za vsakem vogalom veje prepričanje, ki demonizira ustvarjalce in ustvarjalke in spregleduje njihove uspehe, dosežke ali zgolj prisotne projekte.
Torej, ja, smiselno je razvijati področje kulture in implementirati to, kar sedaj ni dovolj dobro. A za to je potreben dialog, še prej pa prepričanje, da ni preveč bregov in okopov, temveč širok duhovni potencial…