Dolgujem odgovor Otmarjevemu tviterskemu vprašanju, ki ga nisem mogla stisniti na tiste omejene znake. Gre za odmev na pogovor v Studiu City, ko sem ob oddaji navrgla, da bo v bodoče očitno Cankarjev dom za proslave brezplačen, saj je direktor CD v oddaji zatrjeval, da imamo itak proslav preveč, da stanejo in da so honorarji avtorjev (sploh pa tistih, ki so v javnih službah) visoki etc…

Ampak še prej naj povem, da smo proslave v prejšnjem mandatu –le te so bile po moji presoji vrhunske (Berger, En Knap, Filipčič, Podgoršek, Jovanovič, Bric, glej videoposnetke na spletni strani ex MK…) finančno zelo omejili in količinsko zmanjšali (nekatere bi se zgodile le vsakih pet let). Proslave so namreč takrat prešle pod okrilje ministrstva za kulturo (sedaj so ponovno pod generalnim sekretarjem vlade). Diskusija o zmanjševanju njihovega števila je bila takrat zelo burna, še posebej s strani opozicije. A glede na to, da so številke porabljenih sredstev  v času mandata JJ kazale na res veliko potratnost, je naš takratni »špar program«, kronan s kvalitetnimi proslavami oziroma gledališko scenskimi  dogodki, nekako preživel.

No,  trditve direktorja CD v omenjeni oddaji zagotovo niso pustile hladne ljudi, ki so nekoč na MK za proslave skrbeli, saj je bil prav strošek najema prostorov v CD vedno vroča in srbeča tema (pa ne le pri proslavah, tudi pri nevladnih in ostalih nekomercialnih prireditvah). CD je za proslave računal najemnino, resda cca 35% nižjo kot jo dobi na trgu. Tudi nobenemu režiserju ni bilo v prejšnjem mandatu nikoli plačano 18.000 eur, kot je bilo omenjeno v prispevku. Razen, če se ni za tako ceno dogovoril sam direktor, mimo skrbnikov organizatorjev dogodkov na MK. Najvišji honorar za režijo ali scenarij je v obdobju 2009 – 2011 namreč znašal 6500 EUR). In verjemite, ne gre za delo, ki ga opraviš v enem dnevu, v sanjah ali za šankom.

Da bi približno dobili vtis o izplačilih Cankarjevemu domu, naj navedem nekaj številk, ki nimajo nič opravka z avtorskimi honorarji: proslava leta 2011 Dan upora proti okupatorju  je CD prinesla 19.934,14 EUR (za dvodnevni najem Gallusove dvorane in enodnevni najem Velike sprejemne dvorane 1161,60 EUR za tehnično osebje in postavitev malega odra za sprejem; skupaj  torej 21.095,74 EUR.

Dan samostojnosti in enotnosti  je CD prinesel skupaj 12.547,50 EUR  (10.892,70 EUR za enodnevni najem Gallusove dvorane in Velike sprejemne dvorane,  1654,80 EUR za tisk vstopnic, najem baletnega podija, najem dodatnih luči).

Leta 2010 je Dan državnosti (proslava je bila na Trgu republike) stal 4414,56 EUR za najem prostorov za garderobe (2 dneva), Velike sprejemne dvorane (1 dan), električnega priključka in osebja…

Dan samostojnosti in enotnosti  je naslednjič pomenil za CD 15.444,02 EUR (10.803,62 EUR za najem Gallusove dvorane in I. preddeverja 4640,40 EUR za dodatno osebje in tehnično opremo…). Le nekaj primerov.

Kot rečeno, za najem prostorov je bil praviloma 35% popust, ostalo so v CD običajno želeli računati po tržnih cenah, kar je vsakič pomenilo mukotrpno dogovarjanje. Da ne omenjam obveznega paketa za pogostitev.Prešernove proslave so bile opravljene v sklopu t.i. javne službe, torej je MK najem financiralo že na drug način. Tako so bili stroški, ki smo jih dodatno plačali CD vezani na najem hostes, varnostnikov, čiščenje in dodatke zaposlenim  (2012: 3641,52 EUR , 2011: 2920,80 EUR, 2010: 3228,74 EUR). Ob tem je potrebno poudariti, da smo – odkar smo leta 2010 prevzeli izvršno produkcijo Prešernovih proslav, strošek za proslave krepko znižali – približno za 20 000 EUR za avtorsko delo, v naslednjem letu pa še več. Celotna  vsota za eno najuspešnejših proslav je znašala  59.500 EUR, zadnja proslava pa je bila narejena  za slabih 57.000 EUR.  Cankarjev dom je tri leta prej s svojim aparatom porabil več kot 40 % več sredstev.

Omenjenih 18.000 EUR honorarja se verjetno nanaša na otvoritveni dogodek Evropskega leta medkulturnega dialoga januarja 2008, kar pa ni bila državna proslava, za povrh vsega pa je dogodek produciral ravno Cankarjev dom, v sodelovanju z MK. Honorarji takrat so bili resnično silovito visoki, v povprečju trikrat višji, kot smo jih sočasno imeli na državnih proslavah.

Joj, to naštevanje je res mukotrpno, a hkrati ilustrira  tezo, ki jo je v omenjeni oddaji izrekel Mazzini: da je intelektualno delo podcenjeno v odnosu do ostalih tehničnih uslug. Pa še katero tezo, ki jo Miha ne vidi.

A o tem sem na teh straneh pred kratkim že pisala.