Danes podeljeni Valvasorjevi strokovni nagradi ekipi Slovenske Kinoteke, sploh pa raziskovalki zgodovine filma Lilijani Nedić, je nedvomno večplastno sporočilo. Najpomembnejše je zagotovo to, da dobre ni mogoče spregledati, še manj pa uničiti.
Zgodba o Kinoteki je namreč tipični primer slovenskega sizifovstva, ki mu hribovsko pot ovirajo polena, vržena pod noge. A polena se da tudi skuriti.
Ljubljanska Kinoteka je bila ob osamosvojitvi v izredno stresni situaciji, saj je celoten filmski fond, ki ga je v Jugoslaviji ustvarjala tudi Slovenija, ostal v Beogradu. Postaviti na noge najmlajšo kinoteko na svetu, tako rekoč brez metra tistega »orodja«, zardi katerega sploh obstajaš, ni bilo lahko. A bilo je možno. Zahvaljujoč ljudem, ki so s filmom živeli, spali, sanjali, težili in se zanj borili.
Dvorana slovenske Kinoteke je tako postopoma postala središče filmske misli. S predavanji, z (jesensko) šolo filmske teorije, z izdajanjem filmske literature, s skrbnimi (tudi sponzorskimi) nakupi kopij ključnih kinotečnih filmov, s fantastičnimi kontakti po svetu, z mreženjem po Sloveniji, z razstavami po svetu (kiparska dela Fritza Langa!), z vzpostavitvijo art mreže in s prostorsko ureditvijo prostorov na Miklošičevi kot tudi z inovativno obnovo Kino Dvora, kjer smo z nakupom svojih sedežev prispevali tudi sami gledalci, je takratno vodstvo širilo obzorja in iz zgradilo dobesedno zgodbo o uspehu.
Ta zgodba je zatrepetala v trenutku, ko je odšel človek, ki se je z njo najdlje identificiral. Ostale so še neprehojene, a sanjane poti. Čez noč je vzpostavljeno ožilje presahnilo. A bi lahko mirno pulziralo naprej, v kolikor bi takratni odločevalci poskrbeli za kontinuiteto dela, ne pa za drastičen rez s postavitvijo vodstva, ki ni znalo ne ceniti, ne ljubiti, ne skrbeti za filmsko zgodovino.
Polena, ki so se takrat cepila na hrbtih razvoja, kot tudi raznorazni bedno inštalirani scenariji, so prinesla diskontinuiteto. Nekega prvega aprila, ko smo vsi mislili, da gre za hec, so oprodniki samovoljno zaklenili vrata ljubljanskega Kino Dvora. Obisk Kinoteke je upadal. Spremnih dejavnosti je bilo vse manj. Žarišče je usahnilo. Pripravljeni projekti so stali. Projekt obnove rojstne hiše Ite Rine – Škrateljnove domačije v Divači, ki naj bi postala Muzej slovenskih filmskih igralcev, je ovirano čakal na zeleno luč ministra, pa četudi je šlo za blažjo participacijo finančnih sredstev s katero bi država obogatela norveški sklad. Nepotrebno, nekoristno, nevedno.
Kasneje se je premaknilo. Z zamikom, novim vodstvom in z novim zagonom je pretrgani red ponovno pridobil krila.
Zgodba o Muzeju slovenskih filmskih igralk in igralcev v Divači je zgodba o uspehu in tudi vztrajnosti nad podstavljenimi poleni. Je zgodba o podjetnosti nad inertnostjo. Je zgodba o vizijah nad zaprto lagodnostjo neznanja.
Poleg Plečnikove nagrade za arhitekturo muzeja v Divači je Valvasorjeva nagrada za postavitev stalne razstave, kot tudi poklon za življenjski opus Lilijane Nedić najlepši zaključek ideje, ki je – ne glede na vse – zmagala.
Vemo, da se je nekoč v na poti iz Trsta na Dunaj v Divači ustavil Freud več časa, kot je prvotno načrtoval. Fasciniran je bil s tamkajšnjimi jamami, kamor ga je nek “čuden” domačin peljal na ogled. Iz njih je – kot je znano iz njegove korispondence z dunajskim prijateljem – razvijal misel o skrivnosti podzemlja, ki naj bi bilo podobno skrivnosti Ženske.
Evo, danes bi Freud dobil v Divači nadaljevanko. Od Ite Rine do multipliciranih filmskih podob žensk in vseh njihovih/naših satelitov.
.