Katere filmske podobe se zamrznejo v našem spominu? In zakaj prav te? To sem se vprašala danes ponoči, ko sem na HTV 2 po več kot dvajsetih letih ponovno gledala film Philipa Kaufamana  Neznosna lahkost bivanja, posnetega po literarni predlogi Milana Kundere.

Ko sem film po par kadrih prepoznala (nanj sem naletela po nočnem tv surfanju, ko je repertoar že zelo zaspan ali pogrošen, s pogosto izjemo HTV), me niso na Kaufaman/Kundera navezo toliko asocirali liki:  Juliette Binoche, Daniel Day-Lewis in Lena Olin – igralska zasedba te običajno najprej vrže v  filmski register – temveč sekvence, ki so mi edine zares ostale v spominu. Res sicer je, da se ti ob gledanju filma odprejo še vse druge, a zanimivo je, katera se ti prva. Šlo je za črno-bele igrane vložke, ki na dokumentarni način ufilmavajo usodne dogodke vdora sil Varševskega pakta na Češkoslovaško leta 1968. Juliette fotografira tanke, mrtve, ranjene, nasilje, demonstrante… spremlja jo Tomaž, njena fatalna ljubezen; posnetke izroči tujemu reporterju, da bi jih objavili svetovni časopisi, a jih prestrežejo in njene fotografije postanejo denunciantski vir za Ruse in domače komuniste.

Vsi ostali prizori, še posebej erotično nabita razmerja med dvema Tomaževima ženskama in njihovo iskanje prostorov osebne in družbene svobode, so mi nekako zbledeli. Zakaj?

Morebiti zato, ker me že ob prvem gledanju niso tako presunili – konec koncev, tudi Milan Kundera ni bil pretirano zadovoljen s filmom.

Morebiti pa zato, ker v današnjem svetu, ki ga vsi po malem razumemo kot čas, ki vpije po prelomih, iščemo napake izkušenih sistemov zato, da jih pri iskanju  novih, ne bi več ponavljali.  Pomlad, ki je v drugi polovici šestdesetih let zajela skoraj pol sveta, še najbolj izrazito pa vzhodnoevropske države, je bila grobo zatrta. Z usodnimi praškimi dogodki, ki jih v pristnem leposlovnem delu  opisuje Kundera (1985) je bilo odpihnjeno vsako upanje na socializem s človeškim obrazom. Povozili so ga sovjetski tanki, povozilo ga je nezaupanje, ki se je s strahom naselilo med ljudi;  uničevale so ga izdaje, zatiranje intelektualcev, pritiski na razumnike; ubito je bilo s podpisi izjav kesanja, z vdori v intimne odnose in z vsem, kar vsi še predobro poznamo. Tisti, ki so zbežali iz enoumnih krempljev v tujino, kot npr. slikarka Lena Olin , ženska, ki je razcepila Tomaževo dilemo, so padli v kapitalizem, v drug sitem z le navideznim obrazom po meri človeka.

Je danes kateri od nekdanjih sistemov sprejemljiv, če iz njih odstranimo vse tisto, kar jih je v zgodovini pokopalo in obrnilo proti človeštvu samemu?

 Najbrž je to danes ključno in najtežje vprašanje.

Dejstvo, da je bil moj spomin na ta film živo prisoten predvsem ob kadrih upora proti nasilju  na praških ulicah najbrž dokazuje, da so odpori glavni generatorji sprememb. Živimo čas, ki rabi revolucijo? Še bolj grozovita misel: živimo čas, ki vpije po vojni?

Glede spomina pa še ključna asociacija današnje noči: Film Neznosna lahkotnost (lahkost) bivanja  sem si pred skoraj četrt stoletja ogledala v Rimu. Takrat so bili novi filmi brez zamika dostopni na festivalih ali v večjih urbanih središčih. Namesto na potep po Rimu, sem na Via Veneto stisnila v kino, rekoč da se k Andreju in Miti, pri katerih smo bili na obisku, vrnem čez eno urco. Hm. Minile so tri ure – film je namreč maratonski – in frka kje neki sem zabluzila, ni bila prav majhna.

Kako je torej strukturiran naš spomin: v prvi plan vedno skočijo lepe stvari: kino sredi Rima, film, ki je bil popolnoma svež, radovednost in ugibanje kakšen bo (sploh pri Philipu Kaufmanu, ki je imel takrat za seboj Rising Sun, The Right Stuff, Henry&Jun in ki je vedno posegal po velikih literatih (Tom Wolf, Anais Nin, MichaelCrickton…).Jasno, med lepe sodi tudi izkušnja, da greš iz kina v »Dolce vita življenj«  in ne v BTC.

 Itak pa je najlepša tista izkušnja, ki ti omogoči, da ti filmski trak kroji spomine in goji podobe.