Ko bo grobo mešetarjenje v javni upravi mimo, ko bodo javni uslužbenci na novo sistematizirani, aneksirani, razdruženi, združeni, v kleti spravljeni in na piedestale postavljeni, bo – in to more biti jasno slepemu –obljubljeni špar izplen klavrn.  Do takrat bo državna uprava itak ohromljena (prva škoda), ljudje s kontinuiranim strokovnim znanjem a kontaminirano barvo umaknjeni (druga škoda), pravilno obarvani primaknjeni (tretja škoda), pomenljivega prihranka v proračunu ne bo (nenapovedana škoda), sistem javnega sektorja pa bo ostal isti (ključna škoda).

In prav premetavnaje ljudi, ne pa sistema, je bistvena težava, ki se ji že od daleč vidi, da je nastala zaradi piarovskega učinka (zrihtali bomo bohotenje državne uprave in zagotovili njeno vitkost). Ta všečnost z lahkoto (kdo sploh spoštuje strokovno delo javne uprave?) prikrije kadrovske rošade. Ampak bolj pomembno od slednjega je, da prikladno jemlje pozornost tistim korakom, ki jih vlada ne misli, bi jih pa morala imeti visoko v prioriteti.

Govorim namreč o posodobitvi javnega sektorja v širšem, ne le uradniškem polju, ki pa jo Slovenija dejansko potrebuje.

Seveda o teh potrebnih korakih vlada ne more misliti, ker je nekoč, ko ni bila še vlada, take načrte in zakone blokirala, negirala in z njimi šahirala. Če bi imela še čas, tudi na referendumu. Res sicer je, da npr. spremembe, ki jih je na tem področju  pripravila Krebsova ni sesuvala le takratna opozicija (oh, Julijana, oh Magajna, oh koalicija!) in res tudi je, da bi najbrž tudi  reforma, ki jo je pripravila projektna skupina na Ministrstvu za kulturo doživela podobno trnovo pot. A ključni »res« je v dejstvu, da bi morali tisti, ki so v takratni opoziciji bentili nad posodobitvijo javnih zavodov sedaj priznati, da so delovali v korist svojim rejtingom, ne pa državi.

Zato danes premetavajo fikuse, režejo drevesa in pravijo, da bo na ta način zemlja bolje rodila. A to je krojenje terena (že spet!) za lastne potrebe, ne pa zagotavljanje dolgoročno učinkovitih praks znotraj javnega sektorja.

Enoletno delo projektne skupine, ki je na kulturnem ministrstvu pripravila izhodišča za posodobitev delovanja javnih zavodov na področje kulture, se je zaključilo z radikalno spremembo krovnega zakona v kulturi (ZUJIK) in predlogom za spremembo kolektivne pogodbe.

Vemo,  da je 15 let star zakon o javnih zavodih preživet, saj so se okoliščine v katerih delujejo javne ustanove – bog pomagaj, ne bom več rekla hiše – temeljito spremenile. Zavodi so preveč okorni, utesnjeni in statični.  Ker pa so okorna včasih tudi vodenja zavodov, smo za področje kulture začeli tlakovati možnosti  uvajanja študija menedžmenta v redni program visokošolskega izobraževanja. Konec koncev gre za pomemben delež kulturnega  proračuna, ki pripada javnim zavodom (cca 56%, več kot sto milijonov skupaj s plačami, materialnimi in ostalimi programskimi stroški, za skoraj sedemdeset javnih zavodov – 28 državnih in več kot 40 lokalnih).

Ključne spremembe na področju posodobitve javnega sektorja na področju kulture, ki sedaj ležijo v predalu, gredo v smeri povečanja učinkov vloženih sredstev in vloženega znanja (z nedvoumnimi opredelitvami standardov javnih služb). Zagotovljena je večja fleksibilnost pri zaposlovanju, ki je v specifičnih poklicih kulture nujna (več dela za določen čas z boljšim plačilom, plačilo za opravljeno ne pa »hibernirano«  delo, prehodi med inštitucijami itd.). Pripravljena posodobitev prinaša tudi večjo avtonomijo in  hkrati več odgovornega nadzorovanja s strani ustanoviteljev, menedžersko upravljanje, ki naj bi nadomestilo birokratsko organiziranost ipd.

Spremembe seveda niso lahke, sploh pa takrat, ko ima vlada  šibko podporo. Nekdanja je imela (pre)malo zaupanja, zato je mnogo delala, ne pa vsega tudi oddelala. Nekaj zakonov je tako ostalo v predalu.

Sedanja podporo (še) ima. Naj jo uporabi z glavo in za dobrobit drugih!