V zadnji vladi je bilo približno trideset odstotkov žensk. Sedaj se nam obeta vlada z eno simbolno in popotno ministrico, ki dekorativno pokrije 0,8% kvoto – a še ta je zaradi politično motiviranega  nabiralnika dokaj slamnata.

Nedvomno gre za nazadovanje, ki podira nekoč prizadevno, subtilno, dolgotrajno,  strokovno podprto in vztrajno prizadevanje za čimbolj enakopravno zastopanost žensk v politiki oziroma v  javnem življenju.

 Pred natančno desetimi leti smo dosegli spremembo ustave. S spremembo43. in44. člena, ki je dal podlago zakonskim ukrepom za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti, se je utrdila pot k pravičnejši participaciji.

Leta 2002 smo poslanke glasno vprašale kako je mogoče opravičiti predstavniško demokracijo, v kateri delež poslank  v najvišjem predstavniškem organu  dosega le 13,3 %. V prejšnjih mandatih jih je bilo včasih še manj.

Leta 2002 smo tudi opozarjale, da je težko opravičiti predstavniško demokracijo, v kateri je delež ministric  le dobrih 18 %! Gledano iz današnje izkušnje so bili takratni  odstotki celo vzorni – kot tudi tisti iz prve poosamosvojitvene desetletke, ko je bilo v vladi cca   6,7 – 8% ministric.

Sprememba ustave je vodila k politični korektnosti. Doslednosti. Vzpostavila je bolj enakopravno razmerje med spoloma. In utrla pot k bolj kakovostnemu političnemu dialogu.

Danes je v DZ RS 31% žensk. Skoraj trikrat več kot pred desetimi leti in pred ustavnimi oziroma zakonskimi določbami. Največ doslej, torej.

Takratna sprememba ustave je prebudila občo – ne le politično javnost. Pred dvanajstimi leti smo poslanke zdržale pritisk neprijetnih pogledov in dosegle obvezno uporabo obeh slovničnih oblik (moške in ženske) v naši zakonodaji, pilile zakon o enakih možnostih, ki je krepil demokratične postopke obravnavanja pravic zapostavljenih, bdele nad delovno in kazensko zakonodajo, trdno ščitile  manjšino  kot jo je zagovarjal Zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, krepile  urad za enake možnosti, dosegle visok odstotek (40%) zastopanosti žensk z obvezujočo vključitev na zgornji del liste pri volitvah v EU parlament itd…

Dolgotrajno odpiranje  vprašanj na temo enakih možnosti spolov na splošnem nivoju – in ne le v polju zakonodaje – je prineslo določene učinke, ki se kažejo v večji samozavesti žensk, odločnosti in pripravljenosti vstopanja v polje, ki je zaradi tradicije in družbene pogojenosti vse preveč v znamenju moškega spola, da ne rečem gospodarja.

Ko smo pogosto odvračale očitke, da so kvota prisila, smo dejale, da so taki korektivi potrebni vse dokler ne preidejo v samoumevnost in etično korektno držo, ki ne potrebuje prisile zakonskih členov, temveč zdrav razum. Dejale smo, da bodo bodoče vlade, skupnosti…in generacije tovrstna vprašanja razumela kot naravno logiko stanja stvari – konec koncev tudi dejstva, da ženske v RS predstavljamo  dobrih  51% prebivalstva.

A kot kaže, smo se zmotile. Standardi so – vsaj kar se tiče prihajajoče vlade – padli. Dobivamo res sušno vlado, ki je ženske poslala v kot.