Ta veseli dan kulture, ki zaznamuje rojstni dan Franceta Prešerna, tudi letos praznujemo z odpiranjem vrat vseh kulturnih inštitucij. Letos bo odprtih več vrat  kot v prejšnjih letih saj je po celi Sloveniji dokončanih, obnovljenih in ustanovljenih kar nekaj novih »hiš kulture«, ki pričajo, da je Slovenija tudi v času recesije  – v nasprotju z marsikatero drugo državo – ohranila občutljivost do ustvarjalnosti in vsega, kar plemeniti naš vsakdan.

Letošnji Veseli dan kulture je toliko bolj poseben, ker sovpada z dnevom »tišine«, namenjenim razmisleku, kakšno prihodnost si Slovenke in Slovenci želimo in kakšno prihodnost si bomo izbrali tudi znotraj polja kulture.

Ta razmislek je zelo pomemben in zares potreben. Še posebej zato, ker so bodoči potencialni nosilci moči v veliki meri spregledali prav kulturo ali jo prepoznali kot drugorazredno temo. Še več, nekateri so jo že vnaprej  stigmatizirali kot strošek, kar nas vrača v prejšnji mandat, ko se je kulturi nadevalo uzde in jo dojemalo kot “zajedalko”. Potrebnega je bilo kar nekaj časa, da je v nadaljevanju zadihala avtonomno in sistemsko bolj urejeno.

Nam grozi, da se bo ta trend ustavil?

V predvolilnem času se soočamo s tekmovanjem, kdo bo bolj uspešen pri iskanju vitke države. Zavedamo se, da recesije še ni konec, da pa odgovore nanjo ne velja osredotočiti zgolj na premikanje fikusov, ki potujejo od enega k drugemu vladnemu resorju. Kviz “Kam bi del?” za kulturno ministrstvo ni dober, saj je prav kultura v zgodovini slovenskega naroda dokazala, da mora biti kot skupni imenovalec prisotna povsod.

V programih najbolj ljubljenih strank se kultura v izhodišču ni pojavila niti v kazalu. Drugje je buhtela v leporečju, nekje v anahronizmih. Slišali smo, da velja ukiniti do včeraj še za vse sprejemljivo Javno agencijo za knjigo; ohromiti izrazito ustvarjalni nevladni sektor ali pa naložiti politiki, da se vtika v estetiko in da razmejuje moč ustvarjanja po svojem okusu.

Ker se ob takih napovedih srečujemo za “deja vu” efekt, nas je upravičeno strah, na kakšno mesto bo prihajajoča politika umestila kulturo in medije. Zavedamo se dejstva, da bo krizno obdobje še nekaj časa preprečevalo ponovitev proračuna izpred par let, ko smo dosegli tako rekoč največji proračunski delež za kulturo po  osamosvojitvi. Zato se zavedamo nujnosti dialoga in medsebojnega sodelovanja vseh, ki bodo v tem času morali skupaj doreči potrebne korake, da bo kreativnost participirala in da ne bo izključena.

Ne želimo, da bi v naslednjem letu Ta veseli dan kulture postal žalosten. Se pa tega bojimo. Ne le zaradi sredstev, pri katerih se v kulturi vse prevečkrat začne in konča, pa čeravno bodo proračunski izdatki že zaradi letos neizkoriščenih sredstev, kaj šele zaradi prihajajočih rebalansov, možna temna stran meseca prihajajočih dni.

Žalosten lahko postane zato, ker nas izkušnje učijo, da je največje nasilje, ki ga lahko doživi kreativnost, odvisno od odprtega duha tistih, ki to kreativnost lahko režejo ali pa vzpodbujajo. Če nam grozi tema in tesnoba, ki smo jo že izkusili, če nam grozi sovražni prevzem države in njenih kulturnih institucij, transformacija civilne družbe in diktatorsko razumevanje kulture, samopašno odločanje ali pa popoln spregled vrednosti polja avtonomnega razmišljanja in ustvarjanja, potem si bomo za dolgo zaprli pot do odprte družbe in do svobodnih prostorov kulture, kot smo jih in jih nameravamo še naprej braniti v stranki Zares.

Kajti prav oziroma tudi kultura je tista, ki lahko razpira danes tako potrebna vprašanja o tem, v kakšnem svetu živimo in kakšnega si zares želimo.