Spomin je prevečkrat  kratkega daha. Naj obnovim, da je bilo sovražnih, neokusnih in neprimernih objav na spletni strani SDS v preteklosti kar nekaj.

V sodnem postopku  v zadevi tožnika F.P. zoper SDS se je odprlo vprašanje, ali ima spletna stran SDS status medija. Namreč, v  kolikor medij ni vpisan v razvid, ne zapade pod določila medijske zakonodaje, ki med drugim regulira nestrpnost, žalitve, hujskanje, podpisovanje tekstov, zavezuje k spoštovanju novinarske etike, omogočajo  kazenske sankcije itd.

Mimogrede: sodni postopek dokazovanja, da je spletna stran SDS medij je bil  “zanimiv”  ne le zaradi (klasične) neodzivnosti Janeza Janše na pozive sodišča, temveč tudi zato, ker je v postopku  sodišče zavrglo obdolžilni predlog, saj naj bi bil le ta nepopoln. Namreč namesto Ivan  Janša, je bil v spisu imenovan Janez Janša! V tej luči se je marsikdo spraševal, kako neki veljajo vsi zakoni, poslanski mandati in ostali dokumenti, ki so podpisani z JJ in ne z Ivan Janez. Zadevo se je kasneje popravilo na Ivana.

Kakorkoli že – po daljših procedurah, ki so se začele leta 2009 je Okrajno sodišče avgusta letos odločilo, da so SDS in njene pooblaščene osebe odgovorni za kršitev 16. člena Zmed, ki pravi, da Izdajatelj ne sme razširjati programskih vsebin prek medija, ki ni vpisan v razvid pri pristojnem ministrstvu. Odločitev sicer še ni pravnomočna saj jo SDS jo spodbija s tezo, da so informacije na spletni strani namenjene izključno notranjemu delu stranke. Glede na to, da je njihova  spletna stran obče prisotna v javnosti, citirana v drugih medijih in na ulicah, bo težko vzdržala razlaga o domačijskosti spleta SDS.

V postopku je tudi manipulacija z arhivskim gradivom, saj je bil sum v primeru ponarejanja arhivskega materjala več kot upravičen. SDS je februarja letos objavila reprodukcije arhivskega gradiva, ki naj bi dokazovale neposredno obveščenost Danila Turka o ozadjih bombnega napada v Velikovcu (“Velika lahkotnost predsednikovega laganja”). Strokovni delavci Arhiva RS so takrat ugotovili, da gre za objavo  različnih dokumentov iz različnih škatel in da so objavljeni dokumenti na spletni strani SDS nekorektno zlepljeni.

Na buren odziv javnosti na tovrstne napade na predsednika države, se je Janez Janša (oziroma Ivan) odzval klasično: obsodil je ostre refleksije časopisa Delo z znanim napadom: “Takšno bebasto sprevračanje si lahko privošči samo medij, ki ni zavezan niti resnici niti brace, temveč zgolj režimu. V tistem znanem zapisu “Strah pred resnico” kjer je JJ obsojajoče prehodil zanj nečastno in prevečkrat zlagano pot slovenske države in jo – zaradi režimskih medijev postavil ob bok Egiptu, Libiji in Tuniziji – je na koncu dejal: “O vsem skupaj (o zločinih, o rajah, o tranziciji, o državnih odlikovanjih, o privilegijih itd.) bodo slej ko prej odločali volivci, upajmo, da na volilnih mestih in ne na ulici. A tako kot bodo odločali, bo prav.”

Deset mesecev kasneje pa njegovi spletni somišljeniki (?) trdijo, da niso odločali prav.

.