Govor za podelitev nagrade Tantandruj sem začela pisati proti jutru. Kot običajno, je bil dan dolg, brez pavze, tuša in kosila. Naslednji dan sem tik pred odhodom v Trst dokončala zadnje misli. Ideje o skupni nagradi treh gledaliških hiš sem bila izjemno vesela. Pa ne le nagrade. V zadnjih letih so se konsolidirale tri – dokaj nestabilne gledališke hiše na relaciji Trst – Nova gorica – Koper. Rezalo je v srce, ko so na medijskem kanalu nekoč lažnjivo bentili, da slovenska država ravna s tržaškim gledališčem tako, kot so ravnali fašisti, ko so zažgali Narodni dom. Greha polne in umazane roke so bile seveda drugje in ne v Sloveniji – kaj šele na MK – ki je od sebe dajala več kot kdajkoli prej, vključno s pomočjo slovenskim gledališkim hišam, da so sploh gostovale pri naših zamejcih.

Nekoč sem na tem blogu pisala različne misli, za katere se mi je zdelo, da jih lahko ohranjam tudi drugim, ne le zase. V času ministrovanja to ni bilo več mogoče, zato berete na tem portalu več ali manj le še kakšen moj govor. Zadnjo elektronsko in ostalo pošto odpošiljam sredi noči in z razliko od marsikoga v moji okolici, se nanjo odzivam vsakodnevno.
V celotnem obdobju bivanja na ministrstvu nisem takorekoč nikoli izgovarjala besed, ki bi mi bi jih napisal kdo drug. Izgovarjam pa jih takorekoč vsaki dan. Sram bi me bilo, če bi brala misli, ki pripadajo drugemu. Poskušala sem, a imela sem grozno slab občutek, da se lažem.
Kdor se ukvarja z novinarstvom ve, da je en komentar oziroma tekst na dan ali pa vsaj vsak drugi dan huda norma. A dvomim, da to ve nepodpisana ali s psevdonimom podpisana gospa, ki mi v svoji opravljivi nedeljskodnevniški medijski rubriki, napisani po kakšnem sprejemu in ob čvekaških prisluhih pripiše, da so moje besede naravnost izpod peresa državnega sekretarja ali direktorja Kina Šiška. Še več: gospa, ki naj bi bila zavezana rasenici – torej novinarstvu – dobesedno zablodi, da imam nov, črn, luksuzni BMW in še super šoferja zraven. Res je, na MK imamo občasno šoferja. A ne zaposlenega, ker se v službo vozim s svojim oziroma Vojthovim avtom. Šoferja pa nismo zaposlili ne le zato, ker mnogo vozim sama, temveč predvsem zato, ker bi nas preveč stal. Tako kot nov avto, ki ga v tem mandatu nismo hoteli kupiti.

Fuj, pišem kot, da bi se šla obrambo. Ampak tega ne bi počela, če ne bi ravnokar prišla iz tujine kjer sem se družila z ljudmi, ki ne poznajo zarot, ki ne znajo videti črnine tam, kjer je nebo res modro.

Tantadruj,
govor na podelitvi nagrad, Slovensko stalno gledališče Trst, 11. 05. 2011

Tantadruju, vaškemu posebnežu, je mati rekla, da je božji izbranec, ki bo po smrti užival naklonjenost boga, medtem ko mu realnost ni najbolj naklonjena. Zato si je seveda želel čim prej umreti. Mu ne gre ravno od rok….saj nam posredno pove, da pot prestopov vedno odpira pot spoznanj – kar velja tudi za Kosmačevega Tantadruja in vse nas.
Tudi gledališčniki ste posebneži. Tudi vam realnost ni vedno naklonjena in tudi vam se je mogoče včasih zazdelo, da je »onkraj« vse bolj enostavno. A ne bi bili Primorci, če bi pristali na to. Zato ste utrjevali svoje delo, premeščali sanjaške in žlahtne tantadruje na odre in jih na koncu s skupno nagrado še združili v velik, »potrojeni« oder.
Tovrstno zavezništvo, združeno v skupni nagradi, ki ste si jo omislile vse tri gledališke hiše na relaciji Koper, Nova gorica, Trst (zveni skoraj kot Tigr! – Trst, Istra, Gorica, Reka) je dobro.
Ne le dobro. Odlično! Udejanili ste to, kar smo radi govorili, ne vedno tudi storili. Udejanili ste povezovanje, In če kaj, potem je prav zavezništvo tisto, kar danes rabimo.
Prav je, da se stikanje, mreženje, druženje in združevanje dogaja v polju kreacije in umetnosti. In prav tudi je, da se ta »lekcija« dogaja na Primorskem.

Poleg nagrajencem, čestitam tudi premikom, ki so se v zadnjem obdobju zgodili v tržaškem gledališču. Zadovoljna sem, da se je na vseh nivojih zaključil dialog, ki je utrdil možnosti za stabilnost te hiše. Zadovoljna sem, da je bila naša odločitev o premiku tržaškega gledališča v resor MK ugodna, primerna in potrebna. Zahvaljujem dosedanjemu umetniškemu vodji Alešu Beblerju in čestitam novemu »troedinemu vodstvu« oziroma trojčku.
Veseli me, da je koprsko gledališče prišlo do sodobnih prostorov in da ste tako uspešno obnovili teater. Veseli me tudi elan v novogoriškem gledališču, njegov stabilni utrip in tudi njegova nova mala dvorana, ki sedaj konkurira mali dvorani slovenskega stalnega gledališča v Trstu.
Skratka,…ne gre za umetne, umetelne, vljudnostne in protokolarno obarvane besede (teh itak ne poznam)…. kajti vse izrečeno preprosto drži!!!