Letošnji Dnevi slovenske knjige se prečijo z zvenečim, svetovnim letom knjige. Z letom, ko je Ljubljana postala ena velika odprta knjiga, knjižnica, bralnica …, ko smo pod drevesi listali, ko so knjige lebdele med listi, ko smo dobili nove knjigarne, Poglede, novo hišo literature, gostili nobelovce, se srečevali z izjemnimi avtorji …, ko smo o branem govorili …, skratka, sedaj, ko se april (in leto) izteka in je Ljubljana tik pred predajo krone prihodnji svetovni prestolnici – Buenos Airesu, bo zagotovo nastopil tudi čas za postanek in inventuro.

Verjamem, da bo vsak dan bolj odmevala tema o elektronskih knjigah na eni in o taktilnosti ter vonju knjige na drugi strani …, o zgodbah, bralcu, jeziku in tudi stanju stvari na področju založništva. Če rečem, da to stanje ni slabo – navsezadnje smo prav na svetovnem vrhu izdanih knjig na prebivalca (približno 4000 izdanih knjižnih naslovov na leto, z okoli 1800 založniki, 18 knjižnimi festivali in dobro knjižničarsko mrežo) –, bo kaj kmalu padel ugovor, da že, že …, toda, ali morda nismo premalo selektivni pri izboru in ali ne tiskamo več, kot kupimo!
V duhu izjemne ostrine do vsega, kar nas obdaja, v duhu občega nezadovoljstva do vsega, kar živimo, tako fascinantni podatki o vseprisotnosti knjige niso nujno prepoznani kot pozitivno dejstvo: da smo narod z veliko kulture. Maloštevilen, a bogat narod.
Še več: vse pogosteje se sliši, da imamo enostavno kulture preveč. Da je kulture preveč? Da množičnost izpodriva vrhunskost? Da je vse preveč iniciativ, ki se zajedajo v vzpostavljeno?

Ne, umetnosti ni preveč in nikogar ne zajeda. Če je slišana, če njena kreativnost razpira duha, če njena potenca plodi, če njena moč bogati …, potem je potrebujemo še več.
Bodimo za spremembo ponosni, da smo veliki in da na področju kulture ne prenesemo majhnosti.