Nova Gorica, 18.3.2011
Gledališče v Novi Gorici ima več odrov.
Prvi oder je zelen travnik pred gledališko hišo, ki daje mehkobo trdnim in impozantnim stavbam s katerimi se goriški »Travnik« spreminja v preprogo in borjač hkrati. Za primorski borjač pa vemo, da je prostor intime, v katero se ovije družina in hkrati prostor predstave, ki jo v zaveterju zidov živi vsaka domačija.
Še preden vstopimo v samo stavbo primorskega gledališča, postanemo igralci na odrih njenih razčlenjenih gabaritov. Tu je drzen in pomenljiv most, ki kot hrbtenica povezuje gledališko telo z možgani – z novogoriško knjižnico. In tu so razvejani odri, dobesedno balkoni in “ganki”, iz katerih pogledujemo na prizorišče – in nekoč grobišče – v zeleno pododerje travnika in v živahno scenografijo novega mesta.
Ko vstopimo v stavbo in v faujer (izpis!) smo že aktivni odrski igralci: notranja razgibanost prostora nas poriva na presečišča, na verande, odre, pred in med prostore, na balkončke in mostišča. Prišli smo v gledališče katerega del igre postajamo tudi sami. Nismo tu le zato, da gledamo, temveč tudi zato, da smo gledani, da smo videni, da smo del predstave in družabljenja. Luči, ki niso slučajno odsev Metropolisa, nas postavljajo dobesedno v polis, v središče in hkrati nas pripravljajo za glavno prizorišče – za veliki oder, ki je zagotovo edinstven v razumevanju odnosa gledalca in igralca.
Velika dvorana ni slučajno zamolklo krvava. Je dobesedno maternica, ki nas stisne v tišino in s popkovino zveže z odrom. Ovalna, zaprta, kontemplativna in vase obrnjena celica, ki se kot polž stisne sama vase, ko se ji na odru zapre zaklopka kovinske zavese. Nad nami je le svoboda. Svoboda Makučevih ptic zamrznjenih v steklu.
Ob boku so še drugi odri: piranesejevska belina jajčeca spremljajočih prostorov in tudi votlina razstaviščnega odra galerije v spodnjih prostorih teatrskega kompleksa.
Sedaj je gledališče dobilo še en, intimnejši oder: Sladki sadež pravice, bi lahko dejala, če bi malo pomendrala naslov Jesihove predstave, ki bo vzela nedolžnost novemu in malemu, a hkrati tudi velikemu odru.
Velikemu zato, ker bo razgibal življenje ansambla SNG Nova gorica in tudi zato, ker bo razgibal gledališko in drugo življenje na Primorskem!