Festival ljubiteljskih gledališč, Gledališče Toneta Čufarja,
Jesenice, 14. november

Nedavno od tega sem odgovarjala na novinarsko vprašanje, ali ni v slovenskem kulturnem
prostoru morebiti preveč dogodkov, preveč prireditev … in ali menim, da bi veljalo bolj
vzpodbujati vrhunska umetniška dela, torej poskrbeti, da prebijajo le veliki, ne pa da se
dopušča možnost cvetenja več cvetov na račun enega, ki bi nam prinesel več potrditve tako
doma kot v svetu.
Ob tem vprašanju, ki je med vrsticami sugeriral odgovor, da je pri nas kultura preveč
razdrobljena in da je zato (že spet) kriva država, ki ne zna usmerjati kulture v špice in bolj
spregledati bazo, sem pomislila tudi na ljubiteljsko kulturo. Te je v Sloveniji ogromno, ima
častitljivo tradicijo in še vedno pomeni zadovoljevanje ključnega motiva/vzgiba vsakega
posameznika: željo po kreaciji. Željo in nujo po tem, da se izražamo z vsem našim bitjem
– torej ne le s tistimi potenciali, da ne rečem orodji, ki pomenijo zgolj preživeti, biti, delati
– ne pa tudi izživeti to, kar v nas tli: volja po izražanju, želja po tem, da drugemu povemo,
kaj smo in kaj zmoremo, in potreba notranjega vzgiba, da smo potrjeni, da lahko nudimo in
ustvarjamo dodano vrednost in da je s tem naše življenje enostavno lepše.
Na vprašanje sem odgovorila, da ne bi nikoli podpirala zatrtja 99-ih cvetov na račun enega.
Da bi s tem izgubili vonj po drugačnem in da bi en cvet spregledal vso barvitost, ki jih
nudi množica cvetov. Rekla sem tudi, da množica vedno da možnost nastanka tiste edine in
izjemne rože, ki sicer ne bi vzcvetela, če ji ne bi nudilo humus prav široko ustvarjanje, ki
omogoča, da vzcvetijo tudi druge rože. In da ena ne sme metati sence na ta humus. Rekla
sem, da je treba kultivirati zemljo tako, da na njej plodi različnost in barvitost – torej tako
presežki, ki jih omogoča profesionalno ukvarjanje s kulturo, kot tudi tisto ustvarjanje, ki
temelji na ljubezni in se ne vpenja v redna delovna razmerja, preživijo brez velikih (ali sploh
brez) subvencij in nastajajo na notranji, dobesedno ljubezenski pogon.

V besedi ljubiteljska dejavnost je vpisan pojem ljubezni. In prav ta ljubezen poganja vašo
dejavnost naprej. Ima strašno pomembno tradicijo in tudi zelo pomenljivo prihodnost.
Naše babice in prababice so nam pripovedovale o tem, kako so na improviziranih odrih
deklamirale, s slovensko besedo bodrile partizane, pripovedovale bajke, ki so se kotalile in
bogatile iz roda v rod …, kako so po senikih ali na dvoriščih, ob cerkvenih »pianinih« ali v
šolskih telovadnicah uprizarjale lastne in avtorske predstave. Puščale so nam zapise lastnih
gledaliških tekstov in skice želenih odrskih scen. Puščale so šivalne stroje, ki so ponoči
kreirali kostume. Zapustile so tradicijo, ki še živi.

Res je, društvena dejavnost, ki se potrjuje tudi na takih srečanjih, kot je festival ljubiteljskih
gledaliških odrov, je šola demokracije. Govori o tem, da je v človeku želja in tudi volja, da
naredi naše življenje lepše. Lepše – torej bolj toplo, bolj prijazno, bolj osebno, bolj povezano,
bolj strpno in bolj izpovedno življenje pa je cilj vseh nas.
Mnogokrat tega cilja ne vidimo. Mnogokrat ga zasenčijo vsakodnevni problemi, ki nas jezijo
in silijo v nelagodje. A vendarle: problemi minejo – mi in naša srca ostanejo. Če so neizpeta,
je zagotovo življenje mrko.

Drage ustvarjalke in ustvarjalci! Čestitam vam, da ostajate na odrih in gojite ljubezen do njih,
saj s tem ostajate tudi na našem družbenem odru in ga pomenljivo bogatite.