Kanal, 3.9.2010

Da je ta prostor prizorišče že 31 kogojevih dnevov je zagotovo ogromno razlogov. Iskati jih velja v izjemni ekipi, ki pripravlja festival, v eruptivnosti slovenskih in drugih glasbenikov, v vztrajnosti, v preseganju mej in lokalnega, v odprtosti do različnih umetniških zvrsti (predvsem slikarstva), v okolju, ki ima dobesedno “posluh” za glasbo, v nacionalnih institucijah, ki imajo posluh za ta “posluh”, v dejstvu, da je to edinstveno in edino festivalsko prizorišče, kjer se dosledno izvajajo nova dela domačih glasbenih ustvarjalcev (letos jih bodo izvajali celo Japonci!), v tradiciji ……in nenazadnje v tem posebnem kraju, kjer se stikajo hrib in voda, pot in most, hiša in natura, zvonik in dimnik, podoba in glas…. in človek s človekom.

Takih stikov se seveda veseli vsakdo. In jih po Sloveniji ni malo. Ni nujno pa, da se jih vedno vidi, ceni in priznava,, saj včasih dobim občutek, da projekti, ki nastajajo izven večjih urbanih centrov potrebujejo za svojo potrditev vedno dvojno energijo, da stopijo v center. A vendarle: če “pljunimo resnici v oči”, postajajo prav centri »izven centrov«, prava središča ali bolje vrelišča dogajanja, ki nosijo mnogo več naboja in preboja kot tisti, ki imajo priviligirano mesto (večjih mest).
Zdi se mi, da smo priča vse večji demokratizaciji kulture, ki se ne potrjuje zgolj skozi visoko udeležbo na različnih festivalih in prireditvah širom po Sloveniji…..(od Ptuja do Sežane, od Lendave do Medane, od Izole do Mojstrane) temveč tudi v kvaliteti samih prireditev.
Še posebej povedno je dejstvo, da se ustvarjalnost in hkrati povpraševanje za to ustvarjalnostjo vse bolj povečuje kljub temu, da živimo v času, ki nas poriva v vsakodnevne stiske in težave. Ob tem naj poudarim pravzaprav pomembno dejstvo, da se proračun za kulturo v teh kriznih letih ni zmanjšal – obratno, še povečal v primerjavi z obdobjem debelih krav. Nekaj resnice je v tem, da nestabilni čas, čas dvomov v prihodnost in čas, ki kliče k refleksiji vrednot, lahko rojeva bolj trdno, eruptivno, zavezujoče in odprto ustvarjanje.
Pustimo ob strani moje stiske, ko bi rada segala v nebo, imam pa pred seboj realno zemljo.
A vendarle ta stiska nosi s seboj tudi prijeten občutek, da obstaja vse več ustvarjalk in ustvarjalcev, ki objemajo nebo in širijo vsem nam prostor duha.
V Kanalu širite prostor duha tudi s tem, ko trdno in dosledno širite prizorišče dogajanja tudi v zamejstvo. Če kdo, potem potrebuje pogled, dlan, da ne rečem pest prav zamejski prostor,