Jakopičev paviljon, 1. september 2010
Res je, svet se spreminja. To se ne opazi od daleč, to živimo od blizu. Globalna družbena, socialna, ekološka in ekonomska dogajanja so imanentna tudi arhitekturi. Kako ne bi bila, saj so streha, plašč, zaščita, kamen, zid, palača, ulica, krajina, mesto…predvsem pa hiša temeljna obleka/oblika, ki jo nosi družba. Z njo sporoča in določa več, kot je njena funkcija. Gotska katedrala se je hotela dotikati boga, courbusjejev blok se je hotel dotakniti slehernika, dubajevi falusi se projecirajo v želje lačnega, prestižne virtualne inovacije pa v želje sitega.

Arhitektura zadnjih let živi shizofreno stanje. Na eni strani poka od prepotentnosti finančno-tehnoloških bahavosti, ki jo ta svet – kljub vsemu – še vedno živi.
Na drugi strani jo je te bahavosti sram, naročniki ji uhajajo, svet se senzibilizira in hkrati zaveda, da drvi v pekel. Forma išče nove forme. Toda ali so res nove? Ali ni vračanje k prvinskosti, naturnosti, k ohranjanju naravnega okolja, k sejanju solate sredi urbanih struktur, varovanju naravnih virov in preučevanje drugačnih materjalov in rudimentarnih struktur nekaj, kar nam je vsem po malo znano in lastno kot maternica – od Vincija do Fullerja naprej in nazaj? In tudi: Ali nima mogoče družbeno odgovorno ravnanje z okoljem nekaj tistega pridiha sodobnega kolonjalizma, ko se človek/arhitekt izžene iz razvitega sveta, ker v njem ne najde nobenega razloga več, da mu služi! Poglejte nagrade ključnih bienalov in festivalov arhitekture – poglejte nagrade te razstave! Odgovarjajo na vprašanja kako bivati, kako ohranjati človeka v sozvočju z njegovim Vrtom, ki je svet, kako podrediti formo idealu pravega, kontekstualnega, s konceptom podprtega in s tem tudi lepega sveta.

Amapk zdaleč od tega, da bi to družbena odgovornost naprtili zgolj arhitektom, krajinskim arhitektom in urbanistom. Ta osveščenost, o kateri govori današnji čas, ki hoče trajnsotni in ne parcailni razvoj, je stvar nas vseh, takorekoč slehernika – tudi novinarskega članka, muzeja, faksa…politike. Ste v odmevih beneškega bienala zasledili kje sliko projektov ureditve obale v Izoli, ki so predstavljene znotraj Sedmih odtenkov zelene v Slovenskem paviljonu?. Niste. Ker jih ni. Niti v Primorskih novicah, ki so tam zraven. Pa so dobri, nujni in pravi. Le, da na skicah in v galeriji.
Arhitektura – trajnostna ali ne, angažirana ali ne (katera pa ni?), determinirana ali ne (katera sploh ni?), s časom pogojena ali ne, družbeno soodvisna se mora srečevati in ne bežati od človeka.
Prav je, da se z njo sreča tudi država. Da jo prepozna. Te dni smo – prvič v zgodovini naše države – dejali, da kulture ni brez arhitekture. Vnesli smo jo kot dopolnilo NPK, ki se je do sedaj arhitekturi izognil, mogoče v luči staromodnih razmišljanj, da gre za gradbeništvo.