12. september 2010

Žal nisem mogla oditi v Bazovico na osrednjo svečanost v spomin na štiri ustreljene junake. A recimo, da sem se žrtvam poklonila takrat, ko sem pred leti raziskovala in javno predstavila vse dimenzije fašizma, ki je slovenskemu narodu razgrajeval narod. Mnogo pričujočih je imelo solze v očeh. Tudi tisti osiveli, ki so nekoč kot tigrovski fantje dvignili pest in razbesnelo dušo.

6. septembra 1930 ob 5. uri in 43 minut, ko so bili ubiti Ferdinand Bidovec, Franjo Marušič, Zvonimir Ciglič in Alojz Valenčič je bila ubita tudi iluzija o preprosti asimilaciji Slovencev.

Ozemlje od Gorice, Trsta, Posočja, Vipavske doline do Idrije in Krasa, ki ga je Italija leta 1920 dobila kot nagrado za vstop v vojno in ga razumela kot odskočno desko za prodor na Balkan je bilo ob izgonu slovenske besede in ob grozovitem raznarodovanju obsojeno na izbris in na nacionalno smrt.

Na smrt obsojeni so pokazali pest tistim, ki so hoteli vzeti besedo in telo; jezik in dušo.

Kdor hoče zvezati roke in spodnesti misli, ta vedno najprej skuša zavezati jezik, na silo zapreti usta.

In prav jezik, naš vsakdanji materni in očetov jezik je tisti ideal, za katerega so bili Primorci pripravljeni tvegati vse.

Kako zlahka je to tveganje videti danes, ko smo gospodar, ne le na svoji zemlji, ampak tudi v svoji jezikovni krajini, ki si nadeva ogledalo v besedah.

Toda to, kako težko je bilo ta duhovni pejsaž braniti konec dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja je potrebno znova na novo ponavljati. Spominjati. Ponotranjiti.

Preden so 6. septembra v jutranji rosi zadoneli štirje streli je bila smrtna tišina. V tej prazni in strašni nemosti se je začutil ropot stola, kjer je sedel Ferdo Bidovec. Obrnil se je, ker ni hotel biti streljan v hrbet in vzkliknil: »Živela Jugoslavija – smrt fašizmu!«

So trenutki odločitve – tako v življenju posameznika kot v življenju naroda. Tedaj se je dobro spomniti na zvezdno nebo nad nami in na moralni imperativ v nas. In ko se rojeva novo jutro, prav na obzorju etičnih modrosti vzide najtoplejše sonce.

Dragi branilci naše sedanjosti, iz vaših trenutkov odločitve se je rodil naš novi dan.

Ni vedno dober in tudi pravičen ne. Še vedno potrebuje borce za jezik, za spomin, za identiteto in za integriteto. Tudi na teh tleh, ki ne smejo nikoli ostati sama.