Na beneški bienale hodim od kar pomnim. Razlika med nekoč in danes ni le v tem, da nekoč nisi tam takorekoč srečal Slovenca, danes pa so za vsakim grmičkom Giardinov. Razlika je tudi v tem, da je ta romarska pot prestala elitizem in postala del množičnega konzuma. Elizizem razstavljalcev pa na srečo – in logično – ostaja.

V smislu nature Slovenija resnično odseva v vseh odtenkih zelene.

Od tam, kjer v hribovju prehaja v belino neba, do tam, kjer prehaja v plavino morja.

Vsi ti odtenki zelene nam govorijo, da živimo v raju.

Ta raj je potrebno ohranjati in paziti, da se ne spremeni v pekel.

Kaj se zgodi v naturi je odvisno od tega kaj se dogaja v kulturi.

Poseg v prostor – kar arhitektura nedvoumno je – je lahko podoben rezu skalpela v krajino in družbo. Lahko je razdiralni, odtujeni, brez koncepta in upoštevanja konteksta.

Takrat se raj lahko spremeni v pekel. Zelena v sivo. Življenje v smrt.

Na 12. arh. bienalu Slovenija ne uprizarja Smrt v Benetkah.

Uprizarja življenje, igro, naturo in kulturo.

V Benetkah smo to že večkrat naredili. Še preden smo imeli svoj dom v galeriji A+A.

Takrat – na samem začetku naše države, ko smo bili “izgnani” iz jugoslovanskega paviljona v Giardinih, smo se z razstavo o fiktivnem novem slovenskem paviljonu v Giardinih umestili tja, kjer je umetnost upravičeno doma: na Univerzo. Tja so se umestili tudi naši profesorji/arhitekti – da o študentih niti ne govorim.

Moram poudariti – pa četudi v Benetkah – a verjamem, da se tu bolj slišimo, da se država mnogo bolj kot kdajkoli prej – zaveda moči, možnosti in potencialov arhitekture in krajinske arhitekture.

V to zavedanje so nas prestavili ustvarjalci in oblikovalci prostora (arhitekti,krajinski arhitekti, urbanisti), ki so dolga leta ostajali sami, o sebi in prostoru mislili sami….

Ni prav, da arhitektura kultivira sama, da se vzpostavlja in bori sama in da ji država ne nudi ustreznega prisluha.

Zato smo včeraj na vladi potrdili dopolnilo k nacionalnemu programu za kulturo (2008-2011), in s tem prvič v zgodovini priznali, da je arhitektura in oblikovanje krajine izjemen kreativen del kulture.

Zato smo “prevzeli” AM, ga spremenili v MAO, ga “nabildali” z velikimi pričakovanji in zavezami.