Razstava Francoise Gilot
Galerija – Muzej Lendava 20. avgust 2010
Marsikdo se spominja knjige, ki jo je Francoise Gilot napisala v šestdesetih letih, mi pa smo jo nekoliko kasneje brali tudi v slovenščini. Na naslovnici knjige »Življenje s Picassom« je na roza podlagi č/b fotografija na kateri je dvajsetletno dekletce v prvem planu pod ogromnim sončnim dežnikom, ki ga na plaži (najbrž v Antibesu) drži nad njo (štirideset let starejši) Picasso v klasični (pol-goli) opravi.
Tako kot se v obrisih spominjam naslovnice, se tudi v obrisih spominjam vsebine knjige. V kratkem:
napeto, strastno, polno, tesnobno, vroče, intelektualno nabito, kontrastno …biti/ne-biti razmerje.
Lepotica in zver, bi rekla danes, ko mi knjiga odseva v oddaljenem spominu.
Več je takih knjig in zgodb s fatalnimi odnosi in tudi fatalnimi ženskami. Torej zgodb o skrajno turbolentnih odnosih s fantazmagoričnimi osebami in eruptivnimi ustvarjalci: Bunuel -Gala, Rodin – Camile Cloudette, de Rivera – Frida Kahlo…
Odnosi, ki sprožajo analize vredna razmerja o podrejenosti, odvisnosti, tekmovanju, dopolnjevanju, odpovedovanju, zatiranju, podpiranju in odpiranju talentov.
Ne le v preteklosti, tudi danes poznamo številne odnose med umetnikoma, ki v razmerju ne zdržita obojestranske potence ustvarjalnosti. Kjer se eden podredi v prid/korist drugega in kjer eden potisne svojo izraznost zaradi drugega.
Nemalokrat se je v takih »sožitjih« umiknila ženska.
Kolikokrat v imenu zgodovinsko pogojene danosti, včasih zaradi materinstva ali pa zaradi dominantnosti tistega spola, ki mu je svet moškega gospostva podelil priviligiran status.
»Mora biti ženska gola, da vstopi v Met. Museum?« se sprašujejo sodobne umetniške gverilke in nadaljujejo: »Manj kot 3% umetnic v sodobnih muzejih je ženskega spola, toda modelov/naslikanih žensk je več kot 83% »
Res je, ko se je Ivana Kobilica znašla v Munchenski šoli slikanja, je vse šokirala, saj je bila takorekoč edina ženska med samimi moškimi.
A vendarle – ta paradoks – polagoma (ali vsaj v določenih okoljih) izgineva. Ponekod je izginil že včeraj.
Tudi v primeru Francois Gilot, saj gre za prodorno, eruptivno in nadarjeno predstavnico moderne umetnosti – in še zdaleč ne zgolj za mater Picassojevih otrok, ne zgolj prijateljico Matissa ali soprogo Jonasa Salka, izumitelja cepiva proti otroški paralizi.
Razstavljala je že pri dvaindvajsetih – v času, ko je bila študentka Academie Julian in potem, ko je sodelovala z madžarskim surrealistom Endrejem Rozsda-jem, tudi avtorjem njenega (tu videnega) portreta.
Ob pogledu na njeno biografijo in slikarska dela lahko rečemo, da gre za izjemno zanimivo pričevalko in sooblikovalko umetnosti prejšnjega in sedanjega stoletja. Šarmantna, danes 89 letna gospa nam tu in zdaj – prvič v Sloveniji! – predstavlja svoje življenje: slike.
In ni lepšega, kot da so te slike danes pred nami. Pričajo o njej, o času in likovnem trenutku, ki ga je (so)oblikovala in o svetu imaginacije, ki se nikoli ne zaključi.