Vršič,Ruska kapelica 25.julij 2010
Ostalo v spominu: najlepši zvoki okteta v najlepši naravni scenografiji. Zakaj neki gradimo hiše za te zvoke, ko jih vrhovi smrek in odboji gora, ki se stikajo z nebom tako lepo zmehčajo?
Skromen, vendar poveden napis Sinovom Rusije označuje grobnico in to preprosto, dragoceno kapelico, pred katero stojimo.
Najprej se poklonimo spominu stotin ljudi, ki so na teh pobočjih pustili svoje življenje in sanje. Alpe, gore, sneg in narava so znova, kot tolikokrat v zgodovini, pokazali svojo moč.
Premagali so človeka, ki je želel z »Rusko cesto« spremeniti razmerja na Soški fronti in s tem spremeniti zgodovino sveta.
Padlim in tristo umrlim pod snežnim plazom v spomin so sotovariši pred štiriindevetdesetimi leti postavili leseno kapelico, ki je postala najzahodnejši ruski sakralni objekt v slovanskem svetu.
Veličino narodov spoznamo skozi moč njihovega spomina. Če se grob spremeni v svetišče, v znamenje, tempelj ali kapelico pomnjenja pomeni, da znamo ohranjati niti civilizacije, naš obraz in širino duše.
Pomeni, da prepoznavamo dejstva (zgodovino) in da se lažje – bolj povezano – soočamo s prihodnostjo.
Na spominih – torej tudi na grobovih – vedno zrastejo nove vezi. Smrt botruje rojstvu. Konec vzpostavlja začetek.
Niti, ki jih tkejo narodi so lahko različne – a ni lepšega, ko odstranjujejo vozle in se sproščajo v čvrsto tkivo prijateljskih omrežij.
Med slovenskim in ruskim narodom so ta omrežja močna in bogata: blizu smo si po duši in telesu: torej po slovanski duši, ki je široka in kulturi odprta in po gospodarskih vezeh, ki so ravno tako široko razprta.
Najlepši primer naših stikov »po duši in telesu« je začrtan program med Vlado RS in Vlado Ruske federacije v kulturi, znanosti, izobraževanju in športu. Pa tudi dejstvo, da dobiva mlada in mala Slovenija svoj znanstveno kulturni center v Moskvi, velika in prostrana Ruska federacija pa svojega v Ljubljani je več kot pomenljivo!
Spoštovani! Vsakoletno srečanje na tem posvečenem prostoru v tišini Triglavskega narodnega parka je mnogo več kot poklon spominu. Je tudi glasen klic k dialogu in h kovanju idej in povezovanj slovenskih in ruskih prijateljev, gospodarstvenikov, kulturnikov, politikov, cerkvenih dostojanstvenikov in posameznikov.
Bi si vojaki, ki so pred slabimi stotimi leti utirali pot po tej Ruski cesti lahko predstavljali današnjo bogato blagovno menjavo med državama? Najbrž bi mislili, da so priča znanstveno fantastičnemu filmu, če bi gledali zadovoljne ruske turiste pri nas, Riko hiše v Moskvi, zdravila Krke in različne aparate v širjavah tundre in tajge, energetske vire v širinah naše dežele.…ali rusko ladjo, ki ji je celo ime Triglav? Čudili bi se mehkobi pisanj Herbersteina, hrepenenju Puškina ali Prešerna in Pavčkovim prevodom verzov Ane Ahmatove.
Ruske vezi so močno spodbujali tisoči Slovenci, ki so med prvo svetovno vojno, ker niso želeli pobijati slovanskih bratrancev, pobegnili v ujetništvo in razumeli vse tegobe jetništva in hrepenenja, kakor je v svojih pesmih Tristia ex Siberia zapisal Vojeslav Mole. Med ujetniki v Rusiji je bil tudi moj »mentor«, profesor, dr. France Stele in meni ljubi slikar Veno Pilon, ki bi svoje ironične skice lahko posodil za ilustriranje Haškovega Švejka.
Slovensko ruske slikarske povezave pa so bile žive v preteklosti, že pred prvo svetovno vojno in so aktivne danes. Kandinski in Jawlensky sta bila bolj uspešna po tem, ko jima je Anton Ažbe v Muenchnu odpiral poti proti abstrakciji. Nova iskanja umetnikov beležijo predstavitve Laibacha v Moskvi in zbirke novega muzeja sodobne umetnosti, ki bo kmalu odprt ob boku našega ministrstva za kulturo.
Rusko – slovensko prijateljstvo so izkazali tudi Slovenci, ko so gostoljubno sprejeli ruske emigrante po oktobrski revoluciji. Zgodovino slovenskega gledališča sta zaznamovali mehki glas Marije Nablocke in gibčna Alja Tkačev. Njun naslednik, Dragan Živadinov, pa je svoje vsemirske poglede na gledališče lahko uresničil s pomočjo ruskih vesoljskih strokovnjakov.
Nedavno smo v Križankah uživali v Pikovi dami Čajkovskega, avgusta bomo poslušali Valerija Gergijeva in Mariinski teater iz Sank Peterburga….
Svet je danes tako blizu a mnogo kje – žal – tudi še tako daleč.
Bližina, ki se tke med ljudmi – in ne med močmi – je velika vrlina.
Je znak zrelih in koristnih vezi. Naš planet je preveč ranljiv, da bi na njem obstajali samozadostni. V lastnih različnostih moramo predvsem ostajati prijatelji.
Pred to kapelico utrjujemo prav to: prijateljstvo in povezanost. Verjamem, da vsako leto bolj.