Festival Pranger, 3.julij 2010
Pesniška beseda je najbolj intimno razmerje med posameznikom in svetom. Je najbolj rahla opna med zunaj in znotraj.
Zato je odločitev, da se na pranger postavi prav poezija, da se jo izpostavi javni presoji, soočenju in vrednotenju – ne le pogumna, temveč tudi smiselna.
Govoriti o naši intimi, o našem čustvenem svetu, o našem (konfliktnem?) odnosu do prostora, v katerega smo vpeti – ali v katerega ne želimo biti vpeti – ni lahko.
Je pa pogumno, saj gre za nevarna razmerja med pragmatičnostjo vsakodnevnega bivanja in med hermetičnostjo notranjega sveta posameznika, kjer vsaka ekstroveriranost lahko naleti na napačen odmev.
Všeč mi je, da ste snovalci Festivala Pranger poiskali referenco v »obešanju na sramotilni steber«, poznano iz srednjeveškega načina kaznovanja in nadzorovanja.
Da je bila ta dejavnost v teh krajih precej domača še danes priča več kot ducat ohranjenih stebrov, ki so bili »pljuvalniki« javnega mnenja, predvsem pa oblastniškega načina linča.
Koncept festivala je inverzija (negativ) tovrstnega sramotenja, saj temelji na javnem soočenju ustvarjalne besede z besedo kritikov, teoretikov, prevajalcev in drugih razpravljavcev. Sporoča nam, da ima beseda (misel, koncept, ideja) moč, ki vedno potrebuje odmev, refleksijo in uho, ki sliši.
Ni nujno, da uho vedno sliši. Vse večkrat tudi presliši.
Zato je v našem medsebojnem komuniciranju vse preveč šumov in nestrpnih vezi. Polarnosti. Različnih bregov. Manipulacij. Poigravanj. Preigravanj.
Ne govorim o poeziji – ta v bistvu potrebuje konflikt »med dušo in telesom«.
Govorim o javni besedi, ki – v kolikor domuje v nestrpnosti – povzroča tudi nestrpna dejanja.
Nestrpni napisi, ki so se te dni pojavili v Ljubljani z namenom, da bi stigmatizirali enakost med spoloma in drugaèno usmerjenost posameznika so – dobesedno – sramotilni steber/pranger današnje družbe. Zato je prav, da se jih spodbija z izrazom ponosa (s parado ponosa), ki artikulira strpnost in povezanost med ljudmi.
Lahkotne, nepreverjene misli, hitroroke trditve, pavšalne ocene….,ki rade zaidejo v javni (medijski) prostor – lahko nevarno znižujejo raven našega medsebojnega komuniciranja. In s tem kvaliteto bivanja.
Beseda naj bo orodje za kultivirane odnose v družbi.
Če beseda postane orožje, ki spodnaša svoboščine, človekove pravice in naše dostojanstvo, bodo naši odnosi vse manj kultivirani in vse bolj črno-beli.
Pa najsi gre za odnose v politiènem, kulturnem, družinskem, socialnem ali pa intimnem prostoru.
Edina dragocenost, ki jo dejansko imamo je naša bit, naša duša, naše bivanje – naše življenje.
Je polno zakompliciranih in zahtevnih procesov – je, kot bi dejal oče gledališke besede – vedno med in pred vprašanjem: biti ali ne biti. Biti odprt in toleranten, samoomejevalen in razumen, kreativen in trden, povezovalen in tvoren…
Brez te biti namreč ni večnosti, ni ljubezni in razvoja in tudi ni prihodnosti.
Festival nudi prihodnost. Prihodnost pršenja besede v različne jezike. Zato ga razumem kot praznik medsebojnega in tudi medkulturnega dialoga