Realizem in realno v sodobni umetnosti v Sloveniji
U3, Moderna galerija, 15. 6. 2010
Ni umetnika, ki ne bi razmišljal o realnosti in razmerjih v družbi. In ni umetnika, ki ne bi delal z namenom, da postanejo tudi nevidne stvari vidne.
Kustos tokratnega Trienala sodobne umetnosti U3 – letos je na vrsti teoretik iz tujine Charles Esche – meni, da v tem trenutku potrebujemo prenovo, nov pogled na svet, ki ga prepoznava prej v realizmu kot avantgardizmu, prej v razumu kot v čustvih, prej v stanju stvari kot v stanju duha.
Tovrstno razmišljanje je povsem v duhu časa: kdo danes ne govori, misli ali celo dela prenovo? Kdo se ne ozira v danosti, ki nas obkrožajo – in to ne le na ožjem območju naših domov, da ne rečem domovine? Nismo izjema niti mi, ki postajamo prisiljeni in posiljeni umetniki kovanja proračunskih restrikcij, ne vi, ki jih posledično živite.
Pa ne govorim o t. i. »arte povera« – kustos razstave bi mi tako razumevanje trienala zagotovo zameril –, temveč prej o »arte rica« (bogata) – o umetnosti presežka, ki je individualizirana, ki vstopa v maso, ki se ne odtujuje običajnim ljudem, ki se ne izogiba vsakdanjemu življenju in ki jo prekleto zanima, kaj se v tem svetu dogaja, in ne to, kaj bi se lahko v njem mogoče in lahko dogajalo.
Realizem že sam v sebi vsebuje rez v realno – ali pa tudi v meglo, kot pravi Charles Esche –, najsi je ta megla preživeti ekonomski model, najsi bolečina okoljskih sprememb, migracij, elitizma v umetnosti …, bodisi preprosto ljubljanska megla.
A ne bi priporočala, da bi realizem in realno v sodobni umetnosti vzeli preveč zares oziroma realno. Naj vas spomnim na filmski neorealizem – na Rossellinija in njemu podobne, ki so stopili iz ateljejev, lepe izraze igralcev nadomestili z naturščiki in kamero prepustili kot da slučaju ali pa jo skrili v maskirane bokse. A vendarle je bil kader vedno prirejena realnost!
Ni slučaja v umetnosti! V umetnosti je koncept, ki realnost vedno na neki način podvoji s pomočjo orodja, ki si ga ustvarjalec izbere ali ki mu je usojeno. Pa najsi gre za Žilnikovo presenečenje, ko pride na lokacijo, ki se mu »zgodi«, kot se mu je zgodila zasedba FF v času, ko je s filmsko ekipo vandral po Jugi. Najsi gre za Toma Gotovca, ki inštalira svoje golo telo na ulici, ali Marka Pogačnika, Nike Autor itn., vsi umetniki neposredno posegajo v razmere svojega okolja. Na več načinov: od vstopa v politično in medijsko moč do nastopa z igrivo nespoštljivostjo.
In tudi v konceptu letošnjega kustosa razstave ne gre za slučaj! Mogoče gre za reciklažo slovenskega realizma, mogoče za možnost refleksije današnjega časa in za raziskovanje stanja stvari znotraj mej našega ozemlja in naših glav.
Oziranje za realnim dandanes nima več meja. Na tej razstavi, ki ohranja meje med umetnostjo in zrcalom časa, še ni tistih dimenzij, o katerih mi je nedavno pripovedoval Suleiman Jammous, borec za svobodo (in vodo) v Darfurju. Njegova »umetnost«, možna s pomočjo slovenskega darovalca in kot fižol majhnih kitajskih kamer, ki se lahko skrijejo v gumbnico ali ruto na glavi, bo tamkajšnjemu narodu pomagala pri dokazovanju nasilja nad ljudmi.
Čas in njegova tehnološka levitev ustvarjata možnosti, ko umetnost lahko dejansko »transcendira« v realnost. In to ne le v samopostrežnih trgovinah, na ulicah in v hotelskih sobah, temveč tudi v vojaških formacijah, ki mimogrede lahko končajo v Haagu.
Čez cesto, v Narodni galeriji, je razstava z naslovom Razum in sentiment – pregled avtoportretov slikarjev 19. stoletja iz 1 km dolgega hodnika galerije Uffizi. Po sprehodu po U3 verjamem, da ne bo umanjkal sentiment v odnosu do realnosti današnjega časa. Sentiment nam namreč pravi, da nismo najbolj pravi za ta (ne)pravi ali pa tudi nepravični čas.