Slovenski etnografski muzej, 2. 12. 2009

Z današnjo razstavo in s postavitvijo stalne zbirke Slovenski etnografski muzej zaključuje petnajstletno prenovo.

Prva stalna zbirka z naslovom Med naravo in kulturo, ki je bila postavljena pred tremi leti, je zgodba o slovenski in zunajevropski kulturni dediščini.

Težišče dopolnjene stalne zbirke s pomenljivim naslovom JAZ, MI in DRUGI je usmerjeno k človeku in njegovi interakciji z Drugimi, s svetom, z družbo, okoljem, družino, državo, domom, s svetom in samim seboj …

Odločitev, da je na tej razstavi osrediščen človek, je dobra. Dobro je, da se – kot nekoč v renesansi, ko je človek stopil v središče in nadomestil/spodnesel (gotski) prostor, rezerviran za boga in stremljenje k višjemu – obrnemo k posamezniku.

Potreben nam je namreč postanek, da se ozremo k sebi (k svojemu »jazu«), da se povprašamo, kakšna je naša pozicija do skupnosti, ali verjamemo (in sploh kdaj) vanjo, kdaj smo »mi« res »mi« in kdaj zgolj razpeti, razdvojeni, sprti in zaprti individuumi, ki Drugega vse manj potrebujemo.

Tega postanka sodoben čas in ritem ne preneseta, saj ni več časa za čas (za to, da bi si vzeli čas). Vzeti si čas pa pomeni soočati se z (ne)lagodnimi stanji in jih zato radi potlačimo. Zato je dobro, da si rečemo: »Postoj!« ter ob tem prešerno in prešernovsko vprašamo: »Kam?«

Sedem smeri nam ponuja ta razstava. Sedem poti, inkubatorjev, sedem (psiho)analiz in sedem izzivov prihodnosti:

Začenja se pri meni – »jazu«, posamezniku, ki se v drugem poglavju obrne k mikro okolju – družini in domu, da bi v nadaljnjih krogih prešel z lokalnega na državno, z državnega na širino sveta in na koncu transcendiral tja, kjer ni več stvarnosti, temveč intima lastne duše.

Pozdravljam pogum muzealk in muzealcev, ki so stalno zbirko zastavili na nestandardnih konceptih, postavili v prvi plan ljudi – zgodbo o ljudeh in videnje za ljudi …ter gradili na odnosih med ljudmi, na odnosih, kjer je drugačnost tudi prednost.