Tudi danes se – tako kot na eni prvih letošnjih razstav ob stoletnici rojstva Zorana Mušiča – vračam k njegovim mislim, ki jih je izrekel, ko je za nazaj vrednotil svoje delo:
»Potreben je čas, da pride ven tisto, kar nosiš v sebi!«
»Potreben je čas, da očistiš stvari, ki so odveč!«
Govoril je o čiščenju pogledov, o brisanju nepomembnega in o ohranjanju bistvenega, torej tistega primarnega v tebi, ki ga ne zbrišejo ne nove izkušnje, ne trendi, ne čas.
Verjamem, da je vse tisto, kar je »nosil v sebi« danes tu – v prenovljeni galeriji moderne umetnosti. Najpomembnejše, najbolj pregledno in najbolj unikatno. Od kamenje in zemlja njegove mladosti, od srha in tesnobe njegove taboriščne izkušnje, od igrivih konjičkov, mističnih sakralnih prostorov, od ptičjih pogledov na Zemljo, ki piše zemljo z vetrom in ognjem….do utišane modrine spominov….Od Dalmacije do Krasa, od Dachau-va do Giudece, od Madrida do Bukovce…. Več kot tri četrtletja 20. stoletja.
Potreben je bil tudi čas, da je prišlo ven tisto, kar je več kot šestdeset let nosila v sebi ta stavba – hiša moderne umetnosti. Hiša, ki je kot posoda in laboratorij novih, sodobnih, modernih in novodobnih praks, napajala in oplajala slovenski likovni prostor.
Moderna galerija je prvo pomembnejše delo arhitekta Edvarda Ravnikarja. Združuje klasični modernizem in Plečnikov duh; sodobno razumevanje prostora in reminiscence na bližnji NUK (kjer je Ravnikar v mladosti tudi sodeloval).
Subtilni obnovitveni posegi biroja Bevk Perovič niso šli v smer »čiščenja stvari, ki so odveč«, temveč v smer iskanja tistega, kar dejansko nosiš v sebi – tistega, kar ta hiša nosi v sebi, kot bi dejal Mušič pri preštevanju in čiščenju, da ne rečem čaščenju časa,
»Potreben je čas, da pride ven tisto, kar nosiš v sebi!«
Tisto, kar ta prenovljena hiša danes nosi v sebi je izstopajoča belina. Je razumevanje prostora. Belina (svetloba) podčrtuje, poudarja…in izlušči voljo arhitekta Ravnikarja, ki jo velja iskati v čistini in askezi.
Moderna galerija je namreč danes bolj kot kdajkoli prej res tisti bel, prazen list in okvir – pladenj, posoda, podstavek, kalup, ki prosi, da vanj vstaviš kreacijo drugega; torej, da to posodo, ki mora biti čimbolj diskretna in skoraj nevidna, napolniš z vsebino, zaradi katere ta hiša sploh stoji.
Ko je bila ob koncu vojne zgrajena Moderna galerija, Ravnikar še ni okusil Pariza in študija pri Le Courbusieru. Tja je odšel malo kasneje.
Iz povsem drugačnih razlogov je takrat zapustil Slovenijo tudi Zoran Mušič, ki se je za več kot desetletje zaklenil v tujino.
Nekega junijskega dne, okoli kresne noči leta 1945 je pograbil najnujnejše stvari, se skril na kamijon, ki je vozil časopise na Primorsko ter pobegnil iz svoje revolucionarno prenapete domovine. Dobil je mnogo in tudi dal mnogo. Pridobil je sloves vrhunskega ustvarjalca in klasika moderne umetnosti.
A hkrati izgubil strešice na Mušič in streho slovenskih domačij.
Verjamem, da je streha te galerije zanj danes prava.
Razstava ni le homage ob stoletnici rojstva Zorana Mušiča, temveč zaznamuje tudi 50 letno prijateljstvo dveh Zoranov, Zorana Kržišnika in Zorana Mušiča. Pravijo, da so fantkom redko dali ime Zoran, ker je bila Zora primernejše ime za deklice – Zora kot svit, kot upanje, kot vera v lepo prihodnost, kot rojstvo novega dne….. Mušič in Kržišnik sta bila zagotovo med tistimi, ki sta širila obzorja nature in kulture.
Nadvse lepo pisanje o pomembnem slikarju slovenske moderne, kot vedno lepo in prijetno branje. Vendar si bi vzel toliko svobode na Vašem blogu, da Vam bi posredoval pismo, ki sem ga že pred časom mislil pripeti na Vaš blog, vendar nekako nisem utegnil. Sedaj utegnem in drznem toliko, da povprašam o tej zadevi, ki tako me tare, saj menim, da Vi niste človek, ki bi zavestno ustvarjal razlike… ali pač? No, prosim, preberite. Kot rečeno:
Spoštovana Majda,
kot osebo Vas zelo cenim in menim, da niste le lepši temveč tudi bolj sposoben del naše zdajšnje oblasti. Vsekakor ste opravili (de)fašistizacijo MzK kar srčno pozdravljam. Pozdravljam tudi Vaš nastop zoper konjegledi katoliški tandem Granda-Možina, gre za pokončno in pravilno držo zoper revanšistične izvajalce rekatolizacije Slovenije, edino pravilno v tem času.
Vendar pa imam poleg hvale tudi vprašanje, katerega odgovor me kot prebivalca marginalne Slovenije zelo zanima in iskreno upam, da boste našli čas za odgovor na to vprašanje.
V začetku leta, nedolgo po prihodu na položaj, ste namreč podpisali zanimiv pravilnik, ki tako zelo vonja po specifičnih fiskalnih interesih specifičnih ljudi v specifičnih kulturnih institucijah v naši ultracentralizirani domovini, da terja vprašanje in zahteva odgovor.
Gre namreč za “P R A V I L N I K o določitvi obsega sredstev za plačilo delovne uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu …” (UL 7/2009, 30.1.2009, str. 513).
Plačilo za delovno uspešnost je seveda lepa stvar, če gre v ta namen 60% razlike med prihodki in odhodki je to lepo, če pa k temu dodamo od 25 do 10% iz nejavnih dohodkov, pa še lepše. Vendar je vprašljiv drug vidik tega, med prihodke iz drugega člena (nejavni dohodki) štejejo tudi vstopnine, abonmaji, prodaje publikacij, zamudnine v knjižnicah in še vrsta drugih zadev. Tu pa nastanejo OGROMNE razlike med posameznimi institucijami, namreč tistimi v Ljubljani in vsemi ostalimi.
Ljubljanske kulturne institucije imajo ne le največje proračune temveč je obisk v njih obligatoren za osnovne in srednje šole, kar jamči veliko število prodanega materiala. Imajo daleč največji obseg publiciranja (npr. Narodni muzej, Narodna galerija) in najbogatejši program, ki ga omogoča proračunski denar.
Na drugi strani pa imamo vse ostale institucije posejane po ostalih delih države, ki niti približno nimajo primernih proračunov, kadrovskih zasedb, prostorskih rešitev, ne morejo izdati knjige in vpričo vsega zagotoviti kvalitetnega programa ter s tem zagotoviti obiska.
Skratka, Vaš pravilnik ustvarja grde razlike in nagrajuje tiste, ki so tako ali tako nagrajeni in dobro plačani za svoje delo (ali nedelo) v osrednjih, elitnih, kulturnih ustanovih naše države. Hkrati relativno na prejšnje bistveno slabše nagrajuje vse ostale, ki se trudijo dvigniti raven kulture tudi izven naše presvetle bele prestolnice. Z drugimi besedami, zaposleni v npr. Narodnem gledališču v Ljubljani lahko samo zaradi tega ker dela v tej ustanovi dobi bistveno večjo nagrado kot zaposleni v npr. Mestnem gledališču Ptuj, čeprav se je slednji potrudil bistveno bolj.
Menim, da je tovrstna ureditev napačna in krivična. Gotovo je, da nagrajuje tiste, ki že imajo ogromno in nepotrebno kanalizira denar iz institucij v osebne blagajne tamkaj zaposlenih, namesto, da bi se ta denar porabil za nadaljnji razvoj institucij, zaposlovanje novega kadra in zagotovitev kvalitetnih vsebin.
Čigav interes in kakšen cilj naj bi bil dosežen s tem pravilnikom raje ne ugotavljam. Razmišljanje navede vrsto idej, od plačila za prav glas na volitvah prek nagovarjanj prijateljev iz vodilnih institucij in naprej.
Jasno je le eno, ta pravilnik je krivičen, ustvarja velike razlike in vpričo sedanjega gospodarskega stanja prav nesramno kanalizira denar v žepe tistih, ki so prek pogodb v javnem sektorju zelo dobro zavarovani. Vsekakor tudi stoji v vrsti kot še en spomenik centralizacije Slovenije. A je to Vaša Nova politika? Nagrajevati že tako ali tako bogato nagrajene?
Upam, da boste našli čas za odgovor in razmislili o krivicah, ki jih ta pravilnik ustvarja.
Spoštljivo pozdravljajoč,
Ivan
Spoštovani,
opozorili ste na en vidik razlikovanja, ki veje iz pravilnika. Kakorkoli se obrnemo – naletimo na možne razpoke, ki segajo tudi v različno profiliranost zavodov in posledično tudi različnost nagrajevanja. Majhen zavod, ki težko deluje na trgu – npr. Gledališki muzej v Ljubljani – ne more participirati na isti način kot muzej odprtega tipa (ne glede na to ali je v Ljubljani ali kje drugje), saj nima možnosti prikazovanja pretoćnosti in dobička na trgu.
Tovrstnih vprašanj je kar nekaj in pričakujem, da jih bodo popravile ali odpravile tiste rešitve, ki bodo ponujene v diskusiji o posodobitvi javnega sektorja. zaradi specifik, ki veljajo znotraj raznolike palete javne službe pa dvomim, da se lahko najde perfekten model. Se pa mu lahko približamo
lp
mš
Cenjeni,
iskrena hvala za odgovor.
Seveda ne moremo ugotoviti točnega modela, ki bo adekvatno in pravično zajel vse zavode, tako v centru kot na periferiji, tako majhne kot velike.
Vendar menim, da ta pravilnik ni korak v pravo smer, saj ustvarja velike razlike in nepravično nagrajuje, tako se ne približujemo temveč oddaljujemo od “perfektnega modela”.
Upam, da boste v duhu politike drznih misli tudi kaj drznega storili.
S spoštovanjem,
Ivan