44. Festival Borštnikovo srečanje
SNG Maribor, 16.oktober 2009
Letošnja žirija ugotavlja, da produkcija slovenskega gledališča iz leta v leto narašča – ne le po kvantiteti, temveč tudi v luči visoke profesionalne ravni.
Če bi si sposodila šarm g. Toneta Partljiča bi dejala, da čudi, da nekaj narašča, ko vse okrog nas groteskno in teatralično pada. A si bom sposodila raje upe (nove) direktorice festivale Alje Predan, ki ob svojem začetku želi, da bodo letošnje dvorane razprodane in da bo občinstvo posedalo po stopnicah tega – prav nič majhnega in še manj vizij skromnega gledališča.
Gledališča, ki je pred slabim mesecem praznovalo svoj devetdeseti rojstni dan. Takrat ga je upravljal karizmatični Hinko Nučič. Med vajami za Tugomera 23. septembra 1919 je umrl Borštnik. Rasberger piše, da je Nučič jokal in ni mogel začeti z vajo. Ko so ga vprašali kaj se dogaja je povedal ansamblu za Borštnikovo smrt. Borštnik je bil pokopan dva dni pred premiero ne da bi kdaj nastopil v Mariboru.
Manj znano je, da sta si takrat Ljubljana in Zagreb nekaj mesecev pošiljala račune, kdo bo plačal pogreb (Zagreb se je ponudil, da ga plača, Ljubljana je ponudbo zavrnila, po pogrebu pa kljub zavrnitvi poslala celoten račun v HNK Zagreb. Ta je seveda račun zavrnil. Kako domače).
Res je, življenje podaja zgodbe, ki bi jih lahko pripisali zgolj teatru –torej tistemu prostoru, ki zna in zmore potencirati, poglobiti, povečati, osvetliti in reflektirati naš vsakdan. Če bi zgornji prizor podajanja računa za pogreb danes postavili na oder, bi rekli, da gledamo komedijo, ki pa bi se ob seciranju nravi male in zaprte družbe zagotovo kmalu prepoznala kot tragedija.
Kajti - ni hujšega za družbo, če pozablja na etiko in norme, ki jih je čas in prostor prepoznal (še več: določil) kot civilizacijske kode, kjer glavno vlogo igra človek ne da bi bila njegovo telo in um odvisna od »marjontenih« nitk.
Če kdo, nas prav umetnost (in v njej gledališče) vedno na novo mora spominjati na to.
Ko vstopamo v Mariborsko gledališče nas pozdravita tabli z imeni nosilcev Borštnikovega prstana – največjega priznanja za igralko in igralca. Gledališki tabli postave. Ne dvomim, da bo ta seznam letos plemenito obogaten.
Obogaten je tudi Festival Borštnikovo srečanje – postavlja si nova pravila in ambicije, ki jih na Ministrstvu podpiramo.
Na tabli najdemo tudi prvo dobitnico prstana (1970) Elviro Kralj, ki je tako kot drugi (Miranda Caharija, Aleksander Valič in Mira Sardoč) prstan nadela v tržaškem gledališču.
Zgodovinarji pravijo, da je s prihodom Primorcev v zgodnjih dvajsetih letih slovenščina šele postala tudi ulični jezik v »polnemškem« Mariboru.
Letošnji obisk slovenskega gledališča iz Trsta bo drugačen kot so načrtovali organizatorji Borštnikovega srečanja. Tržaško gledališče bo letos stopilo na oder zato, da bi na njem vodili dialog in ne igro. Zato, ker se je v Trstu zamajal tisti »stabile« – »stalno« v nazivu Slovenskega stalnega gledališča.
In da ne bi bile te težave še naprej STALNE (in da bi »stabile« ostalo »stabile«) je prav, da se te dni na pravi način in s pravimi sogovorniki iščejo izhodi iz nastale krize.
Ob tem vprašanju na MK ne pozabljamo na pomembnost skupnega slovenskega kulturnega prostora. Ne bomo pa dopustili, da drugi pozabljajo na odgovornost, ki izhaja iz občih, pravnih in medkulturnih zavez do manjšinskih skupnosti.
Mi se ne umikamo in si ne umivamo rok, zato smo iz Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu – kamor so naši predhodniki umaknili tržaški teater – prenesli zadolžitve nase.
Všeč mi je, da se v času, ko prevladuje nelagodje ohranjajo ambicije. Vsi smo jih polni ne glede na to, da vsi vemo, da nam ni lahko. Da je pred nami mnogo zidov in malodušja, ki tako rado reže peruti.
A strah pred letenjem nas lahko zakrkne, malodušje pa ubija.
Mi in vi hočemo živeti in leteti.
Zato se odprti spopadamo ne le s proračuni, temveč tudi novimi koncepti.
Ker verjamemo, ker verjamete bomo/boste uspeli. Zato je 44. Festival Borštnikovo srečanje še vedno na pragu mladosti.