Preden se je leta 1919 v tej hiši (na Slomškovem trgu) začelo življenje pravega slovenskega poklicnega gledališča, so se mariborski gledališčniki dobrih 130 let selili od hiše do hiše: prva gledališka hiša je leta 1785 pogorela, začasno so se preselili na grad, nato v zapuščeno cerkev, vmes dobili pravo gledališče, ki se je izza vogala Slovenske in Gledališke ulice kasneje razširilo na Slomškov trg in bilo vse do razpada Avstroogrske kulturno središče mariborskih Nemcev. Takrat slovenske predstave niso imele svojega prostora in so bile prepuščene gostilnam ter vrtovom, vse do dograditve Narodnega doma (1899), ko se je tam naselil slovenski program in ko je bilo ustanovljeno tudi Dramatično društvo.
A vendarle – zares se je začelo pred devetdesetimi leti in v hiši, ki je stala na tem mestu. Gledališče je takrat upravljal karizmatični Hinko Nučič. Med vajami za Tugomera 23. septembra 1919 je umrl Borštnik. Rasberger piše, da je Nučič jokal in ni mogel začeti z vajo. Ko so ga vprašali kaj se dogaja, je ansamblu povedal za Borštnikovo smrt. Pokopan je bil dva dni pred premiero ne da bi kdaj nastopil v Mariboru.
Ne samo v teatru – tako rekoč povsod zaznamujejo uspehe (in tudi padce) prav posamezniki. Od njihove širine, poguma, avtoritete, kredibilnosti in znanja so (oziroma smo) odvisni tudi drugi. Lažje verujemo in spoštujemo.
Z njimi je manj inertnosti, nelagodja in stopicanja na mestu.
Z večjim veseljem hodimo gledati luč, ki jo prižigajo. Ko smo že pri luči: Rasberger tudi piše, da so bile vaje pod Nučičem enkrat prekinjene, ko je nekso na oder prinesel novico, da je na vogalu zagorela prva električna luč: »takrat smo v hiši vsi z režiserjem vred vajo prekinili in pohiteli ogledati si – ta čudež«, pravi.
Luč je v Mariborskem gledališču ugasnila med letom 1941 in 45, ko je okupator odpravil slovensko gledališče.
A niso čakali dlje kot do maja leta 1945, ko je tu že režiral legendarni Fran Žižek
Mariborsko gledališče so »gori postavljali« tudi Tržačani in drugi Primorci – od Elvire Kraljeve (prve dobitnice Borštnikovega prstana 1970), Justa Košute, Vala Bratine, Maria Šimenca…do Jožeta Babiča. Po požigu Narodnega doma v Trstu je prišel v Maribor Milan Skrbinšek, ki je pred tem v Trstu zrežiral celoten Cankarjev dramski opus. Zgodovinarji pravijo, da je s prihodom Primorcev v zgodnjih dvajsetih letih slovenščina šele postala tudi ulični jezik v »pol nemškem« Mariboru.
Mnogo imen je zaznamovalo prostor in čas skoraj stotih let mariborskega gledališča. (Miran Herzog, Branko Gombač (Ki je pri intervjujih vedno rekel: Ne bom vdihnil, da me ne boste rezali), Bojan Štih, Partljič, Tomaž Pandur, Vili Ravnjak, Samo Strelec, Roškar) da ne omenjamo Borštnikovega srečanja, ki je skoraj polstoletna festivalska eminenca.
Ste edini, ki pod svojo streho združujete dramo, opero in balet. S smelim programom, ki združuje tako klasiko in sodobne uprizoritvene principe postavljate trende, saj imate vizijo in skrbite za poslovno stabilnost.
To gledališče je od nekdaj predstavljalo tudi sožitje med profesionalnimi umetniki in naturščiki, saj ste znali v svojem okolju in zaledju poiskati najboljše – spomnimo se veliko legendo gledališča, blagovno znamko Maribora – Arnolda Tovornika ali sedaj upokojenega Petra Ternovška. Znate tudi izkoristiti vsak prostor te hiše – od malega odra, kjer je danes bife, do balkonske dvorane in kleti.
Kaj naj še rečem ob vsem tem? Izkoriščajte še naprej vse prostore naših (ne)strukturiranih misli!
Ponujajte nam odgovore na dileme našega vsakdana.
Ustvarjajte nam dileme našega (ne)mirnega vsakdana.
Ustvarjajte nam iluzije, da poleg odra našega vsakdana, je tudi oder, ki pripada večnosti in ljudem, ki znajo/znate to večnost ustvarjati: igralcem, režiserjem, scenaristom, scenografom, lučkarjem, glasbenikom, maskerjem ….skratka vsem ki imajo dar, da presegajo pragmatičnost bivanja.