Bilo je mnogo srečanj, besed, načrtov, topline in stvarnih pogovorov. Tudi nostalgije. Zato ni čudno, da mi ta trenutek, ko obračunavam z obiskom Sarajeva, ostaja pred očmi današnja kava z Ademirjem. Kenovič je človek, ki ni le posnel prvenec Ovo malo duše, temveč tudi človek, ki premore ogromno duše. In – kar je dandanes absolutno presežno – človek, ki mu uspeh te duše ni niti malo odvzel.
Se spomnite njegovega (in Sidranovega) Kuduza? Melodrame o možu, ki je bil zmožen najhujšega dejanja iz strasti in hkrati največje nežnosti iz ljubezni? Še sedaj imam vsako sekvneco pred očmi…
Danes mi je pripovedoval o tem, da je film pokazal sodniku, ki je “Kuduza” spravil za zapahe. “Plakao je kao djete”, mi je tiho govoril Ademir. “Kaj sem naredil, je menda šepetal….Smo takrat, ko smo gledali ta film – in tudi sami brisali solze odhajajoč iz kina – razmišljali o teži zločina in kazni?
(Melo)drama je bila vedno glavna nosilka zgodb. Mestoma se mi zazdeva, da jih danes svet blišča in reciklaže ne najde več. In da so vse bolj silikonske.
Takšne kulturne partijske ministrice, kot ste Vi je Slovenija
že imela od leta 1945 pa do osamosvojitve od rdeče drhali.
Ko Vas bom videl gospa politkomisarka, ministrica,
ki misli da bo uničila še zadnje poštene ljudi v tej Vaši
Zares rdeči Sloveniji VAM BOM PLJUNIL V OBRAZ!
Pričakujte moj pljunek,
Marko Draksler
Ne me basat… Res je, medmrežje prenese vse, tako kot papir… Bravo Marko (?), zato si zaslužiš aplavz v tvojem lastnem obskurnem teatru, na predstavi v tvoji lastni režiji, ki jo lahko poimenuješ “Moj majhen svet, ujet v nerazumevanju moje veličine”…
Ljuba ministrica, Marko Draksler, pljunek, ne gospod, se vam obeta vreči v obraz. Ta Marko, Pljunek po imenu (in nazorih), zna biti od tistih tamastnih, kakor smo jih mulci njega dni mukoma iz peta vlekli na lokalnih tekmovanjih v pljuvanju v dalj. A naš mali, (nedobri) stari Marko ni te sorte pljuvalec, ki bi mu bilo pljuvanje športni navdih. Bi tudi ne vedel, če je v njem kaj športnega (smr)duha? Nak, tale naš – pravzaprav njihov -, Drakslerček je tiste sorte črnoptiča, ki človeka popljuva, potem pa nanj lepi etikete. Črne. Stare. Zamerljive. Domoljubne (al’ prav se piše: domobranske?). Klerovske. Maščevalne. In do obisti bolestne. Navsezadnje je tale naš – pravzaprav njihov, a žal po sili državljanski nekaj malega tudi naš! – (dar)Marko ena lepa prilika in podoba Slovenceljna, kakor nam ga je zrisala mojstrica Svetlana. Le da nam (še) ni dano vedeti, ako je imela mojstrica v svoji pesimistični ilustraciji in misli vendarle nekaj manjšo zgago.
Danes je gospa Majda obiskala tudi Beograd. Upam, da bo tudi iz Srbije odnesla lepe vtise. Naj povem, da je Majda Širca prava dama in velikodušna ženska, odprta za vsa vprašanja in probleme, zelo dostopna in simpatična. Predvsem pa ni zgolj političarka, temveč še kaj več – intelektualka, ljubiteljica filmov, estetike itd. In kdor premore čut za etiko in estetiko, ter daje prednost etizaciji in estetizaciji pred politizacijo, ta zmore ustavljati nasilje s svojo vedrino. Slišim pljesk pljunka ob zid in že se nagravžna sluz raztaplja, a tvoja zloba, nevrednež poimenovanja, ostaja tebi in z njo moraš živeti. Žal.
Mili,
morala sem v Beograd, da sem šele tam srečala eno super in simpatično slovensko pisateljico Janjo Rakuš, da sem se smejala, ko so Vunjoviču podarili dres košarkarske reprezentance,da sem tolažila Borisa Pahorja, ker ni govoril toliko ur kot bi sam želel in zmogel, da sem spoznala krasne Slovence, ki ljubeznivo in nesebično ohranjajo našo besedo, da sem prijetno paktirala z mojim srbskim kolegom,,da sem zavonjala spremembe v mestu, in da sem se jezila, ker je bil dan prekratek
Draga gospa Majda,
najprej hvala lepa za vaš odgovor. Me veseli, da je obisk v Beogradu naredil na vas močan vtis in da se bodo kulturni tokovi med Ljubljano in Beogradom še dodatno okrepili.
Na žalost sama nisem mogla ostati na predstavitvi Borisa Pahorja, čeprav bi si to zelo želela. Bila sem namreč vezana na prevoz. Je pa gospod Boris Pahor vsekakor “faca”, da je pri teh letih še tako vitalen, da se je podal na tako dolgo pot in že to, da je še vedno aktiven in da mu njegova še vedno oštra umska moč ne dopušča, da bi nehal ustvarjati, je občudovanja vredno. Lepi dnevi res hitro minejo, zato pa upam, da se kmalu ponudi priložnost, ki Vas bo spet pripeljala do Beograda.
Draga Majda,
vesela sem, da je v slovenski politiki človek, ki premore “ovo malo duše”.
Ravnokar sem zaključila debato z skupinico Afričanov, ko smo gledali enega od slovenskih filmov. In razlagala o Vas, ki ste eno tako drobno upanje za nas, ki živimo za kulturo. Tudi ko smo nekje daleč stran, recesijsko izseljeni iz domače grude, s srcem pa ..ah, saj ni pomembno…
Res toplo pozdravljam,
K.
Katja, kje pa ste? Kateri film ste gledali? Kako so ga sprejeli AfričanI? Kako živite?
Ker je bilo – vrag si ga vedi, če ne le po spletu (ne)srečnih okoliščin – v tej debati omenjeno, če že ne kar oskrunjeno ime njegove visokosti, gospoda parlamentarnega precednika, ukvarjamo pa se tudi s pljunki, bi si drznil ponižno predlagati, da ga Mladinopisci iz Barbike preimenujejo v Sluz. Že sicer spolzek karakter je postal še bolj zmuzljiv, potem ko se je po vatikanskih vrtovih kakor sestradan polž plazil med tajniki in moledoval za avdienco. Bi rekel, takole na pamet in brez dlake na jeziku, da bi znali imeti vatikanski mojstri za zgago v kletnih prostorih kakšne fotke, bog ne daj filmčke, ki bi gospoda Sluza povzepele na status slovenske zvezde Sever(i)nice. Z njim(i) ga po malem stiskajo za tisto malo mod, kar jih še ima, da se bo vedelo, kako velik vpliv so se cerkvene dvocevke pristreljale skozi slovenske gozdove, slovenski otok, slovensko gospodarstvo in slaboumno prebivalstvo. Če ga inkvizitor kljub temu ne spremeni v teto, pa upam, da bo (kdaj le?) zbral vsaj toliko (svojih) jajc, da bo svoj prostor pod slovenskim demokratskim soncem odstopil človeku z jajci, karakterjem, znanjem, možatostjo, nepopustlivostjo, vztrajnostjo in drugimi atributi politikov, ki bi jim ljudstvo sledilo še kam drugam, kakor v pohlepno cerkev. Bog z vami, gospod primer. Pardon: premier.
Aha, tukaj sem, v Nkoziju (Uganda).
Petelinji zajtrk z angleškimi podnapisi, Afričani so bili navdušeni! So gledali z odprtimi usti, všeč jim je bil (bili so to resda večinoma mladi študenti, ki jih slovenska gruda fascinira), še bi radi. In tu in tam postrežem s kakim slovenskim filmom (je pa res, da za večino nimam angleških podnapisov)…
Živim skromno, pa mi vendar nič ne manjka. Ekvator me vlaži in sonce pripeka, sočnega sadja ne manjka, le morje pogrešam (zato ga grem iskat na kenijsko obalo, da se tam nekje počasi slano ugnezdim s svojo produkcijo…).
Lepo pozdravljam, eno uro pred Vami,
K.
(moj mail sem zapisala, če želite lahko komunicirava dalje…)