Danes ima Vinko Globokar 75 let. Dogovorili smo se, da mu grem čestitati v Žužemberk, saj nisem mogla priti na njegov ljubljanski koncert.

Spili smo en šampanjec, pivnala sem njegove zrele misli, kukali smo v knjigico, ki so mu jo glasbeniki in prijatelji v tujini napisali za ta dan in poslušali zvok dežja.

Uf, koliko zdravih idej, gonilnih napotkov in mladostne nagajivosti! Ne bom izdala ničesar, a vendar ne morem zamolčati paradoksa, s katerim sva v smehu s Petrom Tomažem odšla domov.

Navržem, če je njegova pokojnina ok, pa pravi, da je kar uredu (hm, za marsikoga sploh ne bi bila, a marsikdo tudi ne bi pol Prešernove nagrade dal za obnovo tuje kulturne dediščine…); navržem ali mu je kdo v Sloveniji sploh naročil kakšno »skladbo«, pa ugane kam merim in zanika možnost za jutri, če že ni bilo nič včeraj….

In ko tako plujemo po Langu (»njegov mandat je bil izrazit zato, ker je odrezal majhno, razdrobljeno, šibko… in pustil  zamah velikemu…. podpirati je potrebno rizike«), njegovih rudarskih koreninah, Stockhausenu, materi, župnikih in slovenski utesnjeni naravi …pravi, da nekaj pa bi vendarle želel od mene. In sicer, da mu povem, ali obstoja kakšen pravilnik, ki bi lahko omejil, omilil ali kakorkoli že pač reguliral zvonjenje cerkvenih zvonov. Da ima pred nosom en turn, ki zjutraj točno ob sedmih tako reže živce, da bi bil vesel, če bi se vsaj malo utišal.

Jasno, bušnem v smeh, ko slišim da avtor najbolj kontroverznih zvočnih struktur reče, da ga zvok drugega razburja! Mu svetujem, da povabi Marka Breclja, ki bo z veseljem »tapeciral« zvonove…vsekakor me ta Vinkotova težava – tako kot tudi njega – spravi v dobro voljo.

In ko se vračamo v Ljubljano je sonce že spralo  nebo, ki je sedaj povsem jasno. Tudi meni je jasno. In sicer to, da si je Vinko določil najbolj logično darilo. Bomo prevetrili pravilnik o zvočni zaščiti, ki so ga predhodniki sprostili v prid donečih zvonov?