Danes sem si zelo želela na premiero v Celje. Janez Pipan je režiral Strnišo. Po dolgem času, ko je bil postavljen v kazenski kot, se je odprl. A sem obljubila, da pridem v Škofjo Loko. A bilo je koristno, saj sem si podrobno ogledala muzej. Pa še nekaj se mi je zgodilo. Ko sem vstopila v grajsko »kapelo« z baročnim oltarjem se mi je zavrtel občutek, ki so ga zagotovo poznali romarji, ki so na romarski poti doživeli očiščenje potem, ko so se mučili – lahko tudi bosi in po kolenih – na hrib, kjer jih je čakala razsvetljena, poslikana in iluzij polna cerkvica.
In so bili poplačani. In jim je odleglo. In jim je vlivalo upanja.

Poslikane skrinje na Loškem

Škofja Loka, 15. maj 2009

Vprašanje zakaj prav skrinje, ni  brez smisla. Res je, poslikav so bili deležni tudi drugi uporabni predmeti – od panjskih končnic do keramike.
Toda skrinje so nekaj posebnega. Zakaj?
Zato, ker so »skrivale« dragocene stvari.

Kaj je za kmeta in družino dragocenost? Žito in dota. Torej hrana, ki nam daje naš vsakdanji kruh in bogastvo (dota), ki pogojuje nadaljevanje vrste –  družinske in družbene skupnosti.
Povsem logično je, da so »omare, shrambe…posode« za takšno vsebino morale dobiti tudi bolj posvečeno lupino.

Posvečenost pomeni dotik svetega, svečanega, nevsakdanjega. Ta dotik je preoblekel skrinje v slikane podobe, prepolne ornamentov, stiliziranih rož, vzorcev in drugih asociativnih motivov.
Menim, da sploh ni bistvenega pomena to, kakšne so te rože, koliko je drhtela roka ob njihovem ustvarjanju in od kje vse se je črpala imaginacija za ornamentiko, ki krasi te skrinje spominov.

Pomembno je dejstvo, da so ljudje od nekdaj in ne glede na status želeli bogatiti svoje življenjsko okolje in bivalni prostor. Pomembno je tudi, da so »utilitarno«, koristno, uporabno in vsakodnevno spreminjali v posvečeno, povzdignjeno, bolj prijetno in bolj opazno…

Je danes kaj drugače? Ni. Drugačni so prijemi in trendi.

Skrinje  kot zbirniki skrivnosti ostajajo v novih oblekah – tudi kot umetelno oblikovano pohištvo, ki urejuje naše vsakdanje počutje, naše poglede na bližnjo okolico in naš stik z lepim prostorom.
Od pokojne tete s Krasa sem podedovala eno tako poslikano skrinjo. Ima dve stoletji in nageljčke.
V njej so knjige, ki jih hranim za »doto«, torej za nadaljevanje vrste. Na njej so dvd-eji, rekorderji in razni playerji, ki še ne spadajo v muzej.

Tako moja, kot vaše skrinje so priča spomina in  spominjanja.
Predvsem pa so priče dejstva, da si ljudje vedno želimo kultivirati prostor, ki nas obdaja.
Kjerkoli živimo. Najsi gre za grofe, ali kapitaliste. Najsi gre za kmete ali fevdaliste. Orodja so različna: nameni pa sorodni.
Očitno pa: vsi pristanemo enkrat v muzejih.